Stroj – človekov najboljši prijatelj

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 24. oktober 2017 / 09:22

V Galeriji na gradu je na ogled razstava z naslovom Človek : stroj. Kustosinja Loškega muzeja Barbara Sterle Vurnik je k sodelovanju povabila pet umetnikov, ki jih pri njihovem delu precej zaposluje v sodobnosti zelo aktualna tema razmerja med človekom in strojem: Metoda Frlica, Tomaža Furlana, Sanelo Jahić, Aleksija Kobala in Antonia Živkoviča. Razstavljena dela nas hote ali ne vodijo k razmišljanju o usodnosti »ljubezenskega razmerja« med človekom in strojem.

Škofja Loka – V Galerijo na gradu vstopim spodbujen z razmišljanjem, ali naj v gornjem naslovu dodam piko ali vprašaj, in pravzaprav brez pričakovanja odgovora, a hkrati v duhu napolnjen z videnim ter razmišljanjem o tem, stopim iz nje.

Kaj danes opredeljuje razmerje med človekom in strojem, med stvariteljem in njegovim izumom? Kje se privlačita in kje odbijata? Stroj je človek izumil kot pripomoček za delo, vse bolj pa postaja njegov nevarni nadomestek. Lahko izum dokončno izloči svojega stvaritelja in ogrozi njegovo delo, se med drugim sprašuje kustosinja razstave Barbara Sterle Vurnik iz Loškega muzeja in nadaljuje, »kje lahko njuno ''ljubezensko razmerje'' preraste v dvoboj in merjenje moči? Je to, kdo prevlada, sploh relevantno vprašanje?«

K razmišljanjem na ta vprašanja je povabila pet avtorjev, ki v svojem ustvarjalnem navdihu gojijo različne umetniške prakse. S svojimi deli se predstavljajo trije umetniki s škofjeloškega, kiparja Metod Frlic in Tomaž Furlan, slikarka Sanela Jahić ter dva gostujoča avtorja, slikar Aleksij Kobal in fotograf Antonio Živkovič. Ti so bodisi pripravili dela posebej za to razstavo bodisi predstavljajo dela iz zadnjih let, lahko pa bi rekli, da jih prav vse te dileme tudi sicer zaposlujejo in so sestavni del njihove umetniške govorice. Tako se avtorji vsak v svojem umetniškem mediju ukvarjajo z raziskovanjem dinamičnega razmerja med človekom in strojem in znotraj tega z vprašanji o vlogi in pomenu dela ter delavca v sodobni družbi.

Razstava je več kot aktualna in kot taka zanimiva tukaj in zdaj. Že pogled ob vstopu v Galerijo na gradu vzbuja vedoželjnost. Pred obiskovalcem se namreč odpre celoten prostor z domiselno in skrbno urejeno postavitvijo, v kateri se v vsakem trenutku lahko podamo do katerega koli umetniškega dela, naj bo to slikarsko platno, prostorska ali stenska instalacija, video postavitev ali izbor fotografij. Vsak izmed petih umetnikov s svojimi deli izstopa na samosvoj način, hkrati pa naše misli ob tem, ko stopamo od enega do drugega dela, povezuje v eno aktualno temo, razmerja med človekom in strojem, človekom in delom, propadlimi industrijami na eni in novimi tehnologijami na drugi strani, kaže nam svet večnega ponavljanja in hkrati vsakokratnih sprememb.

Če nas fotograf Antonio Živkovič na desni steni s črno-belimi fotografijami popelje v opuščene tovarniške objekte ter nam predstavi prav tako osamele velike dimnike kot simbole kapitala dela in delavcev, v ciklu fotografij Stražarji teme pa je v fotografski objektiv nizal podobe predmetov, orodij in materiala iz tovarne Rog, potem ko je od tam odšel zadnji delavec, nas vmes s svojo stensko postavitvijo nagovori kipar Metod Frlic. Sedem objektov je prav toliko orodij – lopat. Prva rabljena na modri podlagi delavske uniforme nam da vedeti, da se od nje v osmih urah dnevnega dela ne da zaslužiti za dostojno življenje. Frlic na rožnati podlagi ponuja rešitev, kako priti do rožnatih časov. Lopato je mogoče nadgraditi na vsaj šest načinov, jo predelati za bančne posle, za uporabo v seksualni industriji, v verske namene, lopato lahko vihtimo v virtualni resničnosti, v terorističnem udejstvovanju, lahko pa njeno obliko povečamo in s tem podvojimo učinkovitost. Avtor opozarja na neenakomerno kopičenje kapitala, o čeme govori tudi naslov instalacije Sramota države – skupina J.

Z dvema prostorskima instalacijama iz serije Wear se predstavlja Tomaž Furlan. V eni prepoznavamo kolaps slovenskega gradbeništva pred leti ter avtorjeve osebne predmete – delovne obleke, lopato, kramp – s katerimi se je kot kipar moral preživljati pred leti. Okovi niso naključni, prav tako ne manjši video monitorji s performansi situacij, ki jih je Furlan sam doživel. Druga instalacija predstavlja nenavadni napravi, na katerih je moč izvajati ponavljajoče se operacije, ki nimajo smisla. Rutinsko delo, ki je samo sebi namen. Mar človek v tej rutini vsakdana tudi sam postaja stroj? Medtem pa Sanela Jahić z uporabo sodobnih tehnologij raziskuje pogoje dela, proizvodne procese in poslovne odnose med menedžerji. V video instalaciji Tempo tempo, ki jo sestavlja dvokanalni video, posnet v tovarni, meri ritem dela. Z racionalizacijo gibov naj bi se človek približeval stroju … V delu z naslovom Pet rokovanj pa meri stisk rok menedžerskega kadra – ta marsikaj pomeni pri sklepanju poslov. Rezultati, merjeni elektronsko, so predstavljeni v obliki grafa.

Tehnika olje in akril na slikarskem platnu sta klasični medij, ki ga v svojem likovnem izrazu predstavlja Aleksij Kobal. Sliko z naslovom Danaja na velikem formatu, ki predstavlja neznane industrijske krajine, nekakšen preplet železnih konstrukcij, dopolnjuje z videom taistega motiva, ki je dodatno podkrepljen z realnimi zvoki iz sveta industrije. Njegovo drugo delo Darovanje, ki je prav tako letošnjega datuma, nas popelje v labirint neskončnih konstrukcij, ki jih je seveda ustvaril človek, in ta je še kako prisoten, čeprav ga na sliki ne vidimo.

Razstava je sicer nadgradnja interdisciplinarnega projekta gorenjskih muzejev z naslovom Naše tovarne, naš ponos – industrijska dediščina Gorenjske in bo na ogled do februarja prihodnje leto. Razstava, ki jo morate videti. Ali kot je povedala kustosinja Barbara Sterle Vurnik: »Ob razstavljenih delih se zavemo psihološkega in socialnega pomena dela za človeka in pomena delavca za družbo, ki mu mora stroj ostati predvsem v korist in pomoč, nikakor pa ga zasužnjiti ali si ga podrediti.« Pred časom sem videl prispevek, da so nekje dva pametna robota pripravili, da sta se pogovarjala med seboj. V nekaj urah sta razvila svoj jezik, ki ga nihče drug ni razumel. Zlovešče?