Golaž, koprive in ječmen

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 8. oktober 2017 / 21:18

Francka, 1. del

»Za teboj je dolga pot, najprej bova prigriznili,« je zelo odločno ukazala Francka, ko me je posadila za veliko prastaro mizo v kotu, pod bohkovim kotom. Potem je prinesla skledo, iz katere je zadišalo po jabolkih in cimetu. »Jabčnk, ravno prav sladek, ravno prav lahek za dopoldansko malico!« Pa sem se ga lotila, kot da bi prišla k njej lačna in žejna! Za moč mu je dodala še nekaj žlic belega vina. Z njim ne skopari niti pri čaju. Zvečer, preden gre spat, pa si natoči kozarec terana. Takšne navade sta imela že ded in oče, pa sta oba dočakala več kot sto let.

Četudi je že močno v letih, koliko jih šteje, mi noče povedati, še zmeraj prisega na rana ura – zlata ura. Včasih, ko mora iti ponoči na stranišče, pogleda skozi okno in vidi, da gorijo luči pri sosedih še ob polnoči ali celo še dlje. To ji ne gre v račun. »Kako bodo ti ljudje zjutraj vstali in šli na šiht, če pol noči prečukajo pred televizijo ali računalniki?« Sodobne novotarije ji gredo na živce. Otroci so ji kupili mobilni telefon, a ga ne uporablja. Trdi, da so ti telefoni hudičevo delo, kajti z njimi te imajo pod kontrolo na vsakem koraku. Potrka se po prsih, prepričana, da je ena redkih, ki je še narejena iz starega, a pristnega testa.

Letošnje poletje je imela obilico dela. Poleg vsega, kar še počne, je tudi strastna nabiralka zelišč. Škatle za čevlje so do vrha napolnjene s posušenimi trobenticami, vijolicami, dišečimi kmečkimi vrtnicami, bezgom, listi borovnice pa z glogom, drenovimi jagodami, šipkom, koprivo, meto, materino dušico. Posebej hrani suhe borovnice. Še malo, pa bo začela pobirati kostanj. Ko ga skuha, ga olupi in zloži v kozarce, čeznje pa polije akacijev med. To je edina poslastica, ki si jo kdaj pa kdaj privošči. Sladkorja ima pri hiši le za vzorec. Če kdo pride, pa ne mara medu v pravi kavi, potem mu z nekim nerazložljivim odporom ponudi sladkor. Še zmeraj si privošči meso le ob nedeljah in večjih praznikih. Ocvirki, ki se znajdejo v kislem zelju in repi, ne štejejo.

Četudi ima tri otroke, se ni nikoli poročila. Pravi, da je bila zelo izbirčna. Tisti, ki bi marali njo, jih ona ni »porajtala« – ter obratno.

»Bom povedala, kako sem pridelala prvo hčerko. To veste, da so nas, uboge kmete, po vojni ves čas obiskovale različne komisije, ki so popisovale naše bogastvo. Nekateri med popisovalci so bili pravi krvoloki. Kmeta so želeli uničiti in ponižati, sploh če so imeli koga na piki. Moj oče je bil te sorte, da je bil bolj jezičen. Jaz sem se edina od otrok vrgla po njem. Žal je jamral, ko ga ni nihče slišal! V štali sta bili dve kravi in kazalo je, da bo morala ena ven, za davke. Starša sta stokala, kako bomo preživeli zimo, če ne bo mleka. Bilo je, kot bi se napovedoval konec sveta. Bila sem stara kakšnih sedemnajst let. Pravili so, da sem bila tudi zelo lepa. Morda res. Spominjam se le, da sta se mi starša zelo smilila. Pri hiši sta bila še ded in babica pa dve neporočeni teti ter moji trije bratje, ki so še obiskovali osnovno šolo. Odločitev, da rešim kravo, je v meni zorela kar nekaj časa.

Začela sem prežati na Staneta, ki je bil v tisti komisiji glavni. Želela sem ga ujeti na samem. Ni ga bilo kaj prida skupaj, pri svojih štiridesetih letih je bil že siv in zelo krive noge je imel. Nekoč ga le ''utrofim''. Vračal se je – in to sam – iz gozda, kjer so nekomu, ki je dobil dovoljenje za sečnjo, merili les. Pa se mu nastavim na pot, ni mogel drugače, kot da je trčil vame. ''Kaj pa ti tukaj sama?'' ga je zanimalo. Malo sem bila živčna, a sem mu vseeno povedala, da ga čakam. Ker bi se z njim rada pomenila o naši kravi. Začudeno me je pogledal, ker mu ni bilo nič jasno. A kamor je šel bik, naj gre še štrik!

''To pa ne gre tako, to je kaznivo!'' se je začel pridušati. ''Glejte, tovariš Stane, svojo nedolžnost vam šenkam, če nam pomagate.'' Ko je to slišal, je utihnil. Nekaj časa sva molčala, potem pa mi je rekel, da bo še premislil. A ni premišljeval dolgo. Že zvečer je prišel pod moje okno in me vprašal, ali ponudba še velja. Prikimala sem, a preden bi dobil, kar mu je bilo obljubljeno, sem želela videti črno na belem, da bo krava ostala v hlevu.

Vsak od naju se je pošteno potrudil za svoj del ustnega dogovora. Pa sva bila na koncu oba zadovoljna. A se je potem zgodilo tako, da mi je kar malo ''zapasal''. Pa je prišel okrog vogla še drugič pa tretjič ... Dokler nisem zanosila. Po tistem ga ni bilo več. ''Da ne boš komu povedala, me bo žena fentala!'' me je prosil. Res nisem. Le ko me je oče vprašal, kdo me je ''nasadil'', sem mu med vrsticami podrobila, naj ga ne briga. Naj se raje potrudi, da bomo imeli v hlevu še kakšno kravo več – za rezervo.

Po vasi so me veliko opravljali, četudi je bilo nezakonskih otrok kar nekaj. A pri drugih so opravljivke vedele, kdo je morebitni oče, pri meni pa ne. Imela sem smolo, da sem nosila otroka čisto spredaj. Trebuh je bil zato ogromen. Komaj sem se zgnetla v cerkveno klop in župnikove oči so se med pridigo sem in tja popasle na meni, rekel pa mi ni ničesar. Verjetno je opazil, da nisem žalostna, zagrenjena in objokana, kot je bila kakšna druga. Ni mi bilo hudega. Doma smo se še naprej lepo razumeli, bratje so komaj čakali, da se otrok rodi, Stane pa mi je včasih na skrivaj prinesel kakšen priboljšek. Veste, ti, ki so bili pri koritu, so imeli že v petdesetih letih, po vojni, veliko privilegijev. Spominjam se prve zobne ščetke, ki mi jo je pustil na oknu. Pa prve zobne paste. Včasih sem dobila tudi pomarančo. Malo sem se bala, da bom rodila sina. Sinovi so bili pogosto izrezani očetje. No, pa se mi je želja uresničila. Deklica, ki je prijokala na svet, je bila meni podobna. Imela je zelo svetle laske, kričala je pa ''kot jesihar''. Dojila sem jo skoraj tri leta, toliko sem imela mleka. Malo Cvetko smo imeli vsi radi. Nič ji ni manjkalo, četudi ni bilo očeta.

Ženska, veste, se na tiste reči nekako navadi. Tudi jaz sem jih začela pogrešati. Zdelo se mi je, da ni lepšega, kot trenutek, ko moški leže nate. Takrat, ko je Stane hotel samo eno, se mi je zdel zelo ranljiv in nebogljen.

Ko je bila Cvetka stara tri leta, sta ded in babica, sicer že zelo stara, drug za drugim odšla od nas. Najprej smo se poslovili od babice, nato še od dedka. Sedaj ko sem že malo v letih, se ju pogosto spominjam. Nikoli se mi nista zdela, da bi bila ne vem kako navezana drug na drugega. Tudi spala nista skupaj. Babica je imela svoj kvartir v kamri, ded pa je spal na peči. Zdi se mi, da sta čez dan komaj kdaj kaj govorila. Če mu je babica želela kaj povedati, je naročila mojemu očetu: ''Daj, povej mu to in to. Spomni ga na to in to.'' Bilo je, kot da ne bi imela medsebojne komunikacije. Včasih je naročila tudi meni: ''Pojdi ga vprašat, ali bo jedel ričet s fižolom!'' Pa je ded sedel za pečjo, komaj kakšen meter stran. Čudna sta bila, a po drugi strani sta bili njuni duši tesno povezani med seboj. Po babičini smrti sem se želela preseliti v njeno kamro, pa mi ded ni dovolil. Sem in tja se je zaprl vanjo, kaj je počel za zapahnjenimi vrati, nismo vedeli.«

(Nadaljevanje prihodnjič)