Železni zakon Zorčevih

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Razvedrilo / torek, 3. oktober 2017 / 07:42

Zorka in Jože Zorec iz Mavčič sta praznovala železno poroko. Njuna poroka pred sedemdesetimi leti je bila skromna, a kot poudarjata, dolgo drži.

Bilo je 27. septembra 1947 ob 11. uri, v soboto, vreme je bilo slabo. Cerkveno sva se poročila v Stražišču, civilno pa na občini v Kranju. Peljal nas je znanec – z dekovcem (avtomobil znamke DKW, op. a), tašča pa je pripravila malo gostije: s pričami smo pojedli pečeno kokoš in spili liter vina. Takšna je bila najina poroka, skromna, a dolgo drži,« se Jože Zorec še danes, sedemdeset let kasneje, povsem natančno spominja, kako se je poročil z Zorko Šušteršič, po njegovem najlepšim dekletom v Mavčičah. Njemu je bilo 22 let, medtem ko jih je Šimnova Zorka imela dvajset in je tako letos praznovala okroglih devetdeset let. Železno poroko sta praznovala minulo nedeljo z družinskim kosilom v gostišču na Kokrici.

Danes 92-letni Jože izvira iz Polhovega Gradca. Že pri štirih letih je izgubil oba starša – za očeta je bil usoden rak na želodcu, za mamo pa pljučna embolija. Skrb zanj in tri brate je prevzel stric, medtem ko je sestro posvojil profesor iz Ljubljane. Jože pove, da je ni videl kar enajst let. Ko se je v Guncljah izučil za mizarja, so prišli ponj Nemci in ga poslali na »vežbanja« v Salzburg, München, Francijo in na rusko fronto. »Na vse načine sem si prizadeval, da sem prišel do dopusta, da sem se vrnil in šel k partizanom,« se spominja. Bil je borec gorenjskega vojnega področja. Po vojni je mesec in pol čuval vojaško skladišče v Kopitarjevi jami pri Jeprci. V bližnje Mavčiče se je hodil umivat in po vodo in tako je junija 1945 tudi spoznal bodočo ženo. Zorka je živela z mamo in tetama. Aprila 1947 sem bil prost vojske in sem se vrnil k stricu. Okoli 20. septembra me je stric s konjem pripeljal v Mavčiče, en teden kasneje pa sva se z Zorko že poročila,« se spominja Jože.

Prvi dom sta si uredila v Zorkini domači hiši, nato sta se čez cesto lotila gradnje nove hiše, v katero se je družina preselila leta 1963. »Težko smo si jo prigarali. Še otroci so pomagali delati opeko, zidarja sva imela, mizarska dela pa sem opravil sam,« pove Jože. Večino delovne dobe je opravil pri Slovenijalesu, ki ga je pošiljal tudi na sejme po Evropi in v Libijo, eno leto pa je delal v Parizu. Zorka je večino časa delala v Colorju v Medvodah.

Rodili so se jima trije otroci: Majda, Jože in Darko. »Zelo sva srečna, da imava take otroke. Vsi so krasni in nama priskočijo na pomoč, ko je treba. Prejšnji teden se je kot zadnji upokojil še mlajši sin Darko,« sta pojasnila Zorčeva, ki sta silno ponosna tudi na osem odraslih vnukov in devet pravnukov.

»Življenje je dolgo in obenem kratko. Samo obrneš se in je mimo. V zakonu so prijetne in neprijetne stvari, tudi skregaš se, ampak se je treba pogovoriti, da se vse skupaj poleže. Življenje je tako, kakršnega si ustvariš,« ugotavlja Jože. Čas si krajša z branjem in gledanjem televizije, še zlasti dokumentarnih oddaj, pomaga pa tudi v gospodinjstvu. Kar šestdeset let je bil ribič, veliko je sodeloval v mavčiškem kulturnem društvu, Zorka pa je, dokler ji je zdravje služilo, najraje skrbela za vrt in pletla. V prihodnje si želita predvsem zdravja. Zorka ima težave z nogami in spominom – za razliko od moža. Njegov spomin je neverjetno bister, je pa Jože vseeno v zadnjih letih imel več zdravstvenih težav, ki jih je uspešno prebrodil.