Oddajnik kot drugi dom

Oddajnik na Krvavcu letos obeležuje šestdesetletnico. Okoli najvišje ležečega in največjega oddajnega centra pri nas so se v teh letih spletle številne prijetne, a tudi presunljive zgodbe.

Stometrski železobetonski antenski stolp na Krvavcu leži na nadmorski višini 1740 metrov in velja za najvišjega pri nas. Predstavlja osrednje vozlišče, kjer se zbirajo radijski in TV-signali v osrednji Sloveniji, na Gorenjskem, v delu Zasavja in Dolenjske, zvok in sliko pa posreduje tudi do sosednjih pretvornikov in oddajnih centrov na Kumu, Nanosu, Pohorju in Plešivcu.

Začetki oddajanja s Krvavca segajo v pionirske čase televizije. Oddajanje TV-signala je s starega planinskega doma na Krvavcu prvič steklo 14. februarja 1957. Takrat je oddajnik omogočal le ogled italijanskega programa RAI 1 in kasneje programa Jugoslovanske radiotelevizije. Kot je povedal direktor organizacijske enote oddajnikov in zvez pri RTV Slovenija Miran Dolenec, si takrat verjetno nihče ni predstavljal, kakšen vpliv bo imela televizija na razvoj družbe in sodobnih medijev. »Takratne pionirje uvedbe televizije sta gnala entuziazem in želja po uvedbi nečesa novega, kar je televizija takrat nedvomno bila. Ni jim bilo težko bivati na Krvavcu tudi po tri mesece skupaj, čeprav so bile takratne razmere za bivanje povsem neprimerljive z današnjimi,« je še povedal Dolenec.

Sprva je bil Krvavec le televizijska oddajna točka. Leta 1961, ko se je začela širiti FM-radijska mreža, so mu dodali radijski oddajnik. Leta 1965 so začeli z oddajanjem drugega televizijskega programa, prvi prenos v barvah pa je bilo mogoče spremljati leta 1970, ko je v Ljubljani potekalo svetovno prvenstvo v drsanju. Pomemben mejnik pa je predstavljala izgradnja ceste leta 1980, ki je omogočila izgradnjo železobetonske konstrukcije, kot jo vidimo danes.

Devetdeseta leta in z njimi osamosvojitvena vojna so na Krvavec prinesla pravo dramo. Jugoslovanska letala so 2. julija 1991 dvakrat raketirala oddajnik in ga močno poškodovala. Na srečo nihče izmed treh prisotnih tehnikov ni bil huje ranjen, nastalo pa je za okoli pol milijona današnjih evrov škode.

Janez Lomovšek, ki je na oddajniku delal od leta 1963, od leta 1991 do upokojitve leta 2003 pa je bil tudi vodja oddajnega centra, se tistih časov dobro spominja. Tisti dan so imeli delavci na oddajniku ravno menjavo izmene. Ko sta s sodelavcem po poljskih poteh in vaseh prišla na objekt, so ju pričakali razbit stolp in pretreseni sodelavci. »To je bila katastrofa, stene so bile preluknjane, antene uničene, raketirali so tudi transformatorsko postajo. Na srečo so bili sodelavci celi in začeli smo hitro usposabljati, kar se je dalo,« se spominja usodnega 2. julija, ko je RTV Slovenija zaradi raketiranja gledalcem na prvem in drugem kanalu predvajala isti program.

O tem, kako nenavadna so lahko življenjska naključja, pa priča prigoda enega od tehnikov, ki je bil priča napada. Naslednje poletje je namreč na dopustu v Pulju po naključju spoznal hrvaškega pilota, ki je sodeloval pri raketiranju oddajnika.

Večina preostalih dni šestdesetletne zgodovine oddajnika pa je minila precej manj dramatično. V zadnjih letih je zaradi avtomatiziranja naprav vse manj oddajniških tehnikov, a zaradi pomembnosti oddajni center Krvavec še vedno zahteva stalno prisotnost enega delavca. Včasih sta bila dva, saj je bilo nalog več.

»Malo čuden moraš biti,« na vprašanje, kakšen mora biti delavec na oddajniku, v šaljivem tonu odgovori Lomovšek. »Danes si na oddajniku en teden sam, včasih si bil še z nekom, tako da sta se s sodelavcem morala dobro razumeti. No, stepli se nismo nikoli,« smeje zaključi upokojeni vodja centra, ki ga na Krvavec še danes vežejo lepi spomini in dolgoletna poznanstva.