Po čem večno hrepenimo

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 27. september 2017 / 17:44

»Najhujša bolezen na svetu ni gobavost ali tuberkuloza, temveč zavrženost, zapuščenost in pozabljenost. Največja revščina ni živeti s praznim želodcem, temveč to, da od nikogar nisi ljubljen in zaželen.« Mati Terezija

Veliko ljudi bi bilo pripravljenih polemizirati, kakšno težo ima ta citat. Izrekla ga je ženska, ki je vse življenje posvetila najbolj ubogim. Ko je prejela Nobelovo nagrado za mir, ji je nekdo rekel, za noben denar tega ne bi počel. In ona odgovori, za denar tudi jaz ne bi tega delala. V zahodnem svetu, kjer smo tudi mi, si težko predstavljamo, da je lahko še kaj hujšega kot gobavost ali da je še kaj hujšega kot biti lačen. Na ti dve tegobi smo večinoma pozabili. Vsega imamo dovolj in celo preveč. Pa vendar aktivni del prebivalstva želi največkrat imeti več in več: večje zaslužke, boljše avtomobile, novejše telefone, daljša potovanja, večje traktorje, nove parcele, več zabave, nove in moderno opremljene hiše … Kako to, da pozabljamo, da so to le sredstva za lažje življenje, ne pa cilj našega bivanja. Kako je mogoče, da nas materialni svet tako zlahka posrka vase. Tako zelo je mamljiv, da pozabimo, kje naj iščemo srečo in zadovoljstvo za naš vsakdanjik. »… Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta …« Zdi se, da nam je srce padlo v denar, moč, slavo, imetje, ponašati se pred sodelavcem, sosedom, prijatelji. In vse to lahko v trenutku izgine.

Žal glavne stvari v življenju ugotovimo precej pozno. In še to največkrat in najbolj učinkovito preko lastnih napak, ki dejansko postajajo naše učiteljice. Tako ljudje v tretjem življenjskem obdobju pogosto le zamahnejo z roko ob omembi novega in večjega avta, tritedenskem potovanju v Ameriko ali nakupu še tretje parcele … Če modrost pride pozno, si jo vsaj želimo lahko prej. Morda nam bo dana. Priznajmo si, da je res prava katastrofa, kadar smo zavrženi, zapuščeni in pozabljeni. V tihih dnevih samote ali v nočeh, ki jih noče biti konec, se zavedamo, kako čudno in prevarantsko moč imajo materialne dobrine, kadar nismo ljubljeni in od nikogar zaželeni. Zato lahko mirno zapišemo, da imata materialno blagostanje in visok življenjski standard smisel le, kadar nam uspe ustvariti lastno notranje zadovoljstvo. To bo prišlo samo takrat, ko se bomo počutili varne in zaželene. Velika pa je skušnjava, da nam to varnost da samo denar. Notranje zadovoljstvo se nam bo krepilo, ko nam bo uspelo navezati varne stike z ljudmi, ki jih imamo radi. Varne se bomo počutili, ko bomo brezpogojno ljubili sebe in ko bomo brezpogojno ljubili tudi druge. Tedaj bomo lahko naredili veliko dobrega. Prepreke med ljudmi nikoli niso materialnega značaja. Vsi mi imamo moč, da si podarjamo ljubljenost, zaželenost, sprejetost, rad sem s teboj. To so naši največji notranji svetovi.