Luč upanja za indijske deklice

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. september 2017 / 12:17

Mojca Gayen prihaja iz Podreče, od leta 2008 pa z možem Anupom v vasi Piali blizu Kolkate vodita šolo, ki jo obiskuje okoli sto deklic.

Piali je vas nedaleč od Kolkate, za Delhijem in Mumbajem tretjim največjim indijskim velemestom. V vasi, ki šteje med štirideset in petdeset tisoč ljudi, pa z možem Anupom in družino živi tudi Mojca Gayen, sicer doma iz Podreče, ki je svoje poslanstvo našla v Indiji.

Od leta 2008 namreč z možem vodita šolo Piali Ashar Alo (ime pomeni luč upanja), ki jo obiskuje več kot sto revnih deklic v starosti od pet do 15 let. Učenkam, ki prihajajo iz revnega okolja, želita omogočiti izobrazbo, hkrati pa poskrbita tudi za zdravstveno oskrbo, jih navajata na redno osebno higieno ter omogočata, da se njihove sanje zaradi revščine in pomanjkanja izobrazbe ne bi razblinile v prah. Pri tem jima pomagajo donatorji in drugi dobrotniki iz Slovenije ter Humanitarno društvo Luč Upanja. Na Gorenjskem pa tudi učenci Osnovne šole Antona Tomaža Linharta iz Radovljice, ki že več let pošiljajo pripomočke za osebno higieno, šolske potrebščine, likovni material in igrače.

Kot pravi Mojca Gayen, je bila njena želja, da bi pomagala v tretjem svetu, velika že v mladosti. Kasneje je kot prostovoljka delala v Afriki, kjer je skupaj s somišljeniki želela odpreti sirotišnico, a kot pravi, čas očitno še ni bil pravi. »Ko sem spoznala svojega moža, naju je zelo povezala prav ta skupna želja, da pomagava, vendar ne (več) kot del večjih organizacij, ampak sama, na svoje. Moj mož je bil tudi sam sponzoriran otrok in je želel, da bi lahko neki način to, kar je sam dobil, delil naprej.«

Leta 2014 so se ob pomoči številnih dobrotnikov preselili v lastno šolsko stavbo, kar je velik uspeh tudi zaradi kaotične indijske birokracije. Ravno v tem času si želita povečati prostore sirotišnice, med deklicami, ki obiskujejo šolo, je namreč veliko sirot, a znova ju ustavlja birokracija. »To še zlasti težko razumem, ker poskušava narediti nekaj dobrega, ker si ne delava nekega vikenda zase, ampak poskušava skrbeti za otroke,« pravi Mojca, ki ni edina dobrotnica, ki se v soseski spopada s to težavo. »V bližini deluje par, ki skrbi za več kot petdeset invalidnih otrok. Rada bi sprejela še več otrok, ampak ne dobita dovoljenja – in bosta vrata počasi zaprla. To so tako žalostne stvari, da mi v oči stopijo solze.«

A vendarle se nekatere stvari v Indiji spreminjajo tudi na bolje. Počasi, a vztrajno tudi odnos do žensk. Večina ravnih deklic še nedolgo tega ni bila deležna niti osnovne izobrazbe. Danes je izziv, da v šoli ostanejo čim dlje, meni Gayenova. »To je velik izziv. V Pialiju so poroke mladoletnih še vedno zelo pogoste in tradicija je tako močna, da bosta potrebna čas in vztrajnost, da se to spremeni. Vendar verjamem v spremembe. Velika razlika je že med mamicami, ki so nepismene, in tistimi, ki so končale vsaj kako leto šolanja. Pismene mamice ne vzgojijo nepismenih otrok, kar je statistično tudi dokazano.«

Kako pa se sama počuti kot ženska v Indiji? »Tukaj se ne počutim varno, kot se v Sloveniji. Pozorna sem na to, kaj oblečem, kam grem in da nisem sama, izogibam se vzpostavljanju očesnega stika. Ljudje potrebujejo dolgo časa, da se navadijo na mojo drugačnost. Vesela sem, hvaležna, da me moževa družina lepo sprejema in da tudi v soseščini, kjer živim z družino, ne strmijo več vame,« pravi Mojca, ki dodaja, da se šele, odkar živi v Indiji, dobro zaveda, kako blagoslovljeni smo v Sloveniji. A njeno poslanstvo je v Indiji: »Rada sem med otroki, ki so vedno veseli in pozitivni. Ogromno sem se naučila prav od njih in zelo sem hvaležna, da jim lahko pomagam na njihovi poti šolanja, ker si zaslužijo kvalitetno in celostno izobrazbo, kakor seveda vsi otroci sveta.«