Bogastvo morja

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Izleti GG / / 18:44

Islandija (5)

Za vsako otoško deželo je morje njen stik s svetom, njena obramba in ribe njeno bogastvo. Islandija ni v tem nič drugačna. Temelj gospodarstva so ribe in njihova predelava. Za Islandce pravijo, da so prijazni in miroljubni, da imajo s sosednimi deželami dobre odnose, razen ko preidejo na vprašanje rib. Islandija je skozi desetletja morsko mejo s petdeset milj razširila na dvesto milj in veliki sosedje Danci, Norvežani in Britanci so morali sprejeti takšno odločitev. Zdi se, da je David ukanil Goljata, ko so Islandci britanskim in škotskim ladjam prerezali vrvi in mreže, da se niso mogle zasidrati. Izsiljevali so z zaprtjem Natove baze v Keflaviku in na koncu je morska meja ostala razširjena. To je tudi ključni razlog, zakaj jim ni prav nič do vstopa v EU, saj jim ribe prinašajo velik zaslužek.

V enem od prenočišč sva srečala ribja inšpektorja. Bila sta na službeni dolžnosti. Medtem ko smo v skupni kuhinji pripravljali večerjo – bile so seveda ribe –, smo se zaklepetali in moja ušesa so bila velika, radovednost pa tudi. Kaj bosta počela na ladji? Bosta pregledovala, ali so ribe zadosti velike, ali so prave vrste? Točno tako, pravita inšpektorja. S tem podjetjem običajno ni bilo težav. Tja sta prišla nenapovedana in pregledala bosta ulov. Janez ju vpraša, kaj bosta storila, če bo preveč nepravilnosti? Bosta podjetje ali ribiče kaznovala? Ne, ne, zatrdita oba v en glas. »Začasno bova zaprla lovišče, da si ribje jate opomorejo.« In kako boste to kontrolirali? Preprosto, je bil odgovor, saj z GPS-om lahko spremljajo vsako ladjo, kje pluje in lovi, in to bo pač njihova kazen.

Zanimiv odnos do nepravilnosti, kajne?

Pri ogledu islandskega parlamenta nisva plačala parkirnine, ker avtomat ni sprejel najinih kartic, z denarjem pa ne moreš plačati. Za brisalcem je bil zataknjen listek, kjer so napisali, da je priporočljivo plačati parkirnino – nobenih lisic ali odvoza avta s »pajkom«. Ribe in vsa hrana so zelo draga reč, tako sva si vsak dan v hostlih, kjer sva spala, skuhala večerjo. Večinoma popotniki kuhajo testenine ali kaj pogrejejo. Junija sonce sploh ni padlo pod obzorje, tako je bil večer dolg in sva lahko pripravila tudi ribe. Janez je dvakrat spekel kruh. Si predstavljate, kako so ljudje s cele stavbe hodili gledat v kuhinjo, kaj tako diši ... On pa pravi: »Nič posebnega, samo kruh pečem.« Nenavadno za domačine, kaj šele za popotnike.