Vsak Čohov junak je prav poseben 'model'
V osrednji tržiški Galeriji Paviljon so prejšnji teden odprli razstavo ilustracij enega najbolj prepoznavnih slovenskih ilustratorjev Zvonka Čoha. Po ogledu okrog šestdesetih originalnih ilustracij z veseljem pritrdimo naslovu razstave Hudomušni svet Zvonka Čoha – in kar takoj naredimo še en krog.
Tržič – Ja. September je res pravi čas v galerijo postaviti ilustracije. V Tržiškem muzeju po lanski temeljiti obnovi Galerije Paviljon to pri nas zelo priljubljeno slikarsko zvrst združujejo z začetkom šolskega leta, ki se z obiskom otrok in staršev v galeriji lahko začne na še bolj zanimiv, hkrati pa tudi umetnosti prijazen način. Lani so tako v Tržič povabili slovensko ilustratorsko legendo Jelko Reichman, letos pa še enega prvokategornika med slovenskimi ilustratorji, predstavnika naslednje slikarske generacije Zvonka Čoha. Njegov ilustratorski opus je brezmejen, saj ga zavzeto z velikim veseljem do dela, kar je moč ugotoviti na vsaki njegovi ilustraciji, polni že več kot trideset let. Od prve knjižice Zeleni avtomobilček Branka Rudolfa, ki jo je ilustriral leta 1985, je kot avtor likovne opreme podpisal več kot petdeset – ali bolj natančno nekaj manj kot sto – slikanic. Če samo »na izust« sredi noči ponovimo nekaj najbolj znanih: od legendarne serije Enci benci na kamenci in zakladnice otroških igric Ali je kaj trden most? do Vandotovega Kekca, Obutega mačka bratov Grimm in ilustriranja množice pesniških umetnij in zgodbic za otroke (in odrasle) Andreja Rozmana Roze. Le kdo ne pozna Rozine in Čohove (prosto po Prešernu) Urške? Številne samostojne nagrade in priznanja je nato skupaj s kolegom Milanom Eričem za risani film Socializacija bika leta 1999 oplemenitil tudi z nagrado Prešernovega sklada.
Ena škatla in toliko ilustracij
Kar nekaj tega si je mogoče ogledati na tokrat razstavljenih originalnih ilustracijah v tehniki tempera na papir, ki je Čohova priljubljena tehnika, ker se hitro suši in omogoča bliskovito slikanje. Kaj je za ilustratorja prava razstava, tista v slikanici ali ta v galeriji? »Ko izide nova slikanica s tvojimi avtorskimi ilustracijami, so te nekako vržene v javnost in so že razstavljene. Čeprav v zaprtem formatu, saj moraš prelistati knjižico, da jih vse vidiš, je to v bistvu že prva razstava. Naslednji korak, razstava v pravem smislu besede, torej originalne ilustracije pod steklom, pa je, kot bi razstavil dele starega letala ali pa 'fička', ki sta svoje že opravila. Pravzaprav ima avtor tako kar dve razstavi, eno ob izidu v slikanici in potem mogoče tudi drugo v galeriji,« razmišlja Zvonko Čoh, vesel, da sta med mnogimi originalnimi ilustracijami, ki jih hrani doma, izbirali avtorici postavitve Jana Babšek in Janita Košir iz Tržiškega muzeja. »Hvala vesolju,« Čoh v duhovitem tonu pojasni dejstvo, da sam z izborom ni imel posebnega dela: »Izbrati ilustracije za razstavo je zame precej naporna zadeva. Po toliko letih dela se nabere ogromno materiala in se je težko odločiti, kaj bi razstavil in kaj ne. Imam veliko škatlo slik in me je vedno strah, preden začnem kaj iskati po njej.«
Poln Paviljon obiskovalcev je v nadaljevanju prisluhnil pogovoru med razstavljavcem in odličnim poznavalcem njegovega dela, likovnim urednikom Mladinske knjige Pavletom Učakarjem. Ta se je spomnil njunega prvega sodelovanja pred skoraj triintridesetimi leti, ko ga je obiskal z namenom, če bi kaj narisal za založbo. Na slikarjevi delovni mizi je videl več kot tisoč risbic za eno od risank, ki jih je Čoh ustvaril skupaj s slikarskim kolegom Milanom Eričem, zato mu še danes ni jasno, kako da je pristal in naslikal svojo prvo slikanico Zeleni avtomobilček. »Bil si prepričljiv, da enostavno nisem imel druge izbire in sem sprejel, čeprav sem imel obilico dela. Pa saj tega nikoli ne manjka,« je odgovoril Čoh. Seveda je trajalo, da so njegovo likovno govorico sprejeli tudi bralci, sicer še vajeni starejših ilustratorjev. Legendarna zbirka izštevank v pesmicah Enci benci na kamenci je bila popoln uspeh, saj so doslej izšla že tri nadaljevanja, pravkar je v delu četrto. »Spomnim se, kako so se sprva mame pritoževale, da otroci že niso tako 'smotani', kot jih jaz rišem. Sam menim drugače – če nekomu narišeš velik nos, je to legalizacija njegove posebnosti, in ne žalitev,« je povedal mojster ilustracije, ki je sicer začel kot slikar, a ga je vedno bolj zanimal svet risanega filma kot pa abstraktnega slikarstva. Včasih je za študente slikarstva celo veljalo, da bo tisti, ki ne bo priden, samo ilustrator. Danes na akademiji obstaja ilustratorska smer.
Riše na vsak papirček
Evidence, koliko ilustracij je naslikal, Zvonko Čoh nima, najbrž pa se sploh ne zaveda, kako močno se je ilustriranje zasidralo v njem. Pravi, da riše na vsak papirček, če se le pokaže priložnost. In kadar upodablja svoje like, se z njimi tudi pogovarja. Če se figure pačijo, se tako pači tudi on. Včasih tudi tako prihaja do pravih podob, ki jih želi naslikati. Pri tem je tudi navihan, kot pravi, saj ga zelo zabava, da v sliko doda tudi nekaj, česar ni v piščevem besedilu. Za dobro ilustracijo si vedno vzame čas. »Vzor imam v kitaristu Jerku Novaku, ki enako dobro odigra skladbe, naj bo v filharmoniji ali pa osnovni šoli. To je edino profesionalno. Tako se jaz trudim pri slikanju, nikoli ne bom dal od sebe kakšne 'šlamparije'.«
Odprtje razstave sta dodatno obogatila še dva umetnika, ki vedno znata spraviti v dobro voljo; Andrej Rozman Roza je v živo recitiral nekaj pesmi, ki jih je upodobil prav Zvonko Čoh, med drugim tudi zdaj že legendarno Urško, multiinstrumentalist Boštjan Gombač pa je razstavljene ilustracije s sto različnimi zvoki na navdušenje prisotnih tudi »ozvočil«. Razstava bo na ogled do sredine oktobra.