Povsod imajo široke nasmehe
Nima Sangmo, budistična nuna iz Nepala, ki v Katmanduju vodi sirotišnico za tamkajšnje otroke, je ta teden obiskala prijatelje v Sloveniji. Z Leščanom Otom Žanom sta se spoznala pred dvema letoma in pol, ko je Nepal prizadel hud potres, v katerem je Otu in njegovi prijateljici Urški pomagala prav Nimina družina.
Leščan Oto Žan se tudi po dveh letih in pol kristalno jasno spominja sobote, 25. aprila 2015, ko ga je iz postelje v enem od hotelov v Katdmanduju, glavnem mestu Nepala, v beg iz stavbe pognal močan potres. Namesto na načrtovanem trekingu sta s prijateljico Urško Rebec z Bleda naslednje dni do odhoda domov preživela v bližnjem parku, skupaj z družino, ki je vodila hotel.
Takrat, pravi, sta z Nepalom in Nepalci spletla posebne vezi. »Zelenico sva si delila tudi z družino, ki je imela v lasti hotel, v katerem sva preživela prvo noč. Brez njihove pomoči in skrbi za naju bi bilo najino bivanje pod milim nebom močno oteženo.« Prav tam sta spoznala Nimo Sangmo, sestro upravnice hotela. Nima je budistična nuna, ki skrbi za majhno sirotišnico s takrat sedmimi, zdaj pa že petnajstimi otroki blizu templja Swayambhunath v Katmanduju.
»Po tistih dneh, ki sva jih preživela v parku z ljudmi, ki so bili, čeprav so ostali brez vsega, pripravljeni z nama deliti karkoli, je bila moja prva misel, kako pomagati,« je že ob prihodu domov povedal Oto in skupaj z Urško takoj začel z organizacijo akcije zbiranja pomoči za Nepal. Pripravil je razstavo fotografij, ki jih je posnel v dneh po potresu, in s predavanji skušal spodbuditi ljudi za pomoč Nepalu, kjer je potres takrat vzel več kot osem tisoč življenj.
Oto se je čez pol leta vrnil v Nepal, takrat skupaj s prijateljico Manco Čujež, ki jo s to čudovito daljno deželo prav tako povezuje dolgoletno prijateljstvo. Seveda sta obiskala tudi Nimino sirotišnico. »Živijo kot družina, Nima jim nudi topel dom, kjer imajo možnost razvijati svoje talente,« sta življenje v katmandujski sirotišnici opisala Manca in Oto. »Nima jih uči samostojnosti in bratstva, povezanosti in skrbi za druge,« je povedal Oto, ki vedno, kadar izve za koga, ki od nas odhaja v Katmandu, skuša do svoje zdaj že prijateljice Nime spraviti nekaj denarja. Na ta način namreč pomoč doseže največji učinek. »Pošiljanje paketov ali nakazovanje denarja je tako komplicirano in dolgotrajno, stroški s tem pa tako veliki, da vse skupaj nima posebnega smisla,« sta povedala Manca in Oto. »Najbolj lahko pomagamo prav s konkretnimi donacijami, s katerimi Nimi olajšamo plačevanje najemnine za stavbo, v kateri živi z otroki, nakup hrane in oblačil ter plačevanje šolnin.« Nima je namreč prepričana, da otrokom, ki so novi dom našli pri njej, predvsem izobrazba lahko pomaga do boljše prihodnosti.
Kot pravi, je prvi dve siroti našla ob cesti, ko se je peš vračala v vas, od koder izhaja njena družina. »Vprašala sem ju, zakaj nista v šoli, pa sta povedala, da sta brez staršev, širša družina pa nima denarja, da bi ju poslala v šolo. Šla sem do starih staršev, ki so me prosili za pomoč, v Katmanduju uredila prostor, kjer smo lahko živeli, in prišla sta k meni. Ko se je razvedelo, da skrbim zanju, so prihajale vedno nove sirote,« še pove. Nimi pri skrbi za otroke pomagajo njena družina ter prijatelji, ki jih ima zunaj Nepala. Že desetletje je v tesni navezavi z družino iz Slovaške, ki jo je letos povabila na obisk. »Ko sem bila tam, sem povprašala, ali bi lahko ob tej priložnosti na kratko obiskala še Slovenijo, pa so mi omogočili tudi to,« še pove s širokim nasmehom.
Prišla je le za nekaj dni, živela je pri Otovi družini v Lescah, skupaj z Manco pa so v tem času v Ljubljani pripravili še kratko predavanje o njeni sirotišnici. Nekaj časa je imela tudi za ogled Slovenije; pravi, da so si ljudje pri nas in pri njih podobni v tem, da se radi na široko nasmejijo. Posebej toplo pri srcu ji je bilo, ko je v ponedeljek obiskala dom za starejše občane na Jesenicah. »Vzdušje je bilo res lepo, polno dobre energije, ljudje prijazni in zadovoljni,« je povedala po obisku, in dodala, da si želi, da bi nekoč doma tudi sama skrbela za starejše. Oto pa doda, da je na njegovo vztrajanje doživela tudi košček turizma. Peljal jo je na Vršič, kjer je bila v Tonkini koči navdušena nad pristnimi slovenskimi žganci, za naše gore pa je ob pogledu na mogočne vršace Julijskih Alp rekla, da se ji zdijo – nizke.