Papež, ki govori z nasmehi in pogledi

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 10. september 2017 / 16:32

Na poti je naslov knjige o papežu Frančišku in njegovih sedemnajstih potovanjih, ki jo je napisal italijanski novinar Andrea Tornielli.

Založba Družina je pred kratkim predstavila slovenski prevod knjige italijanskega novinarja, izkušenega »vatikanista« in izpričanega katoličana Andrea Torniellija Na poti. V njej je objavljen pogovor z argentinskim kardinalom Bergogliom, ki je marca leta 2013 postal papež Frančišek, in opis njegovih sedemnajstih papeških potovanj med letoma 2013, ko je šel med mlade v Brazilijo, in koncem leta 2016, ko je potoval v švedski Lund na molitev ob petstoti obletnici reformacije. »Revni ne morejo v Rim, zato moram jaz k njim,« je pogosta Frančiškova misel v pojasnjevanju, zakaj potuje med ljudi, na katere ugledne svetovne osebnosti pogosto pozabljajo.

Na predstavitvi knjige, v kateri je papež opisan kot »prerok in romar miru«, je svoje poglede na sedanjega papeža, njegovo delo in njegove pogosto presenetljive odločitve pripovedoval dopisnik RTV Slovenija iz Rima Janko Petrovec, ki pisca knjige tudi osebno pozna.

»Pri potovanjih papeža Frančiška je pastorala vedno na prvem mestu in je pomembnejša od teološkega nauka. Na njih znova in znova opozarja na iste teme: na odnos do otroka, na vzgojo mladostnika, na skušnjave novih tehnologij, na nevarnost trgovine z orožjem, mamili in ljudmi ter na potrebo po skupni graditvi boljšega sveta. Vodilne kaste v družbah dosledno opominja na usmiljenje. Leto, posvečeno usmiljenju, ni bilo iz trte zvito. Ker bere papež Frančišek Sveto pismo zelo neposredno, zanj ni dovolj le govoriti o sedmih zapovedanih telesnih in sedmih duhovnih dobrih delih, ampak jih je treba uresničiti. On je neposredno razumel svojo nalogo in je zato obiskoval zapornike, tolažil razžaljene in šel tja, kjer lahko pomaga. Tam, kjer Cerkev ne daje neposrednih navodil, kot je na primer njen odnos do homoseksualnih oseb, pa se dvigne v nekakšno abstrakcijo. Na enem od njegovih prvih potovanj smo ga slišali reči: Kdo sem jaz, da bi sodil? Jaz sem grešnik in ne morem prvi vreči kamna … Na potovanjih pa tudi na široko odpira vrata katolicizma tudi izrazito nazadnjaškim skupinam in pri tem hodi po konici noža,« je povedal Janko Petrovec. »Če je njegov predhodnik Ratzinger oziroma papež Benedikt poudarjal, da smo katoličani – kljub temu da nas je malo – luč sveta in sol zemlje in moramo biti vzor vsemu človeštvu, pa Frančišek pravi drugače. Katoličanov nas je veliko. Kljub našim razlikam se moramo strniti v eno čredo,« pravi.

Papež Frančišek je mojster neverbalne komunikacije. Ko se srečuje s svetovnimi voditelji, o uspešnosti oziroma zadovoljstvu s pogovorom in o njegovem odnosu do sogovornika ne govorijo le skopa tiskovna sporočila, ampak tudi njegove roke, njegovi nasmehi in pogledi in seveda dolžina pogovora.

Janka Petrovca sem posebej za Gorenjski glas vprašal po razliki med potovanji Janeza Pavla II. in papeža Frančiška. »Za njegova potovanja bi lahko rekli, da so periferna, z izjemo Mehike in Svete dežele, kamor mora vsak papež. Obiskal je Gruzijo in Azerbajdžan – in ne katoliške Armenije, pa Sarajevo in Južno Korejo, čeprav je tam krščanstvo staro šele 150, 200 let. Ko je bil v Braziliji, ni šel v katero od močnejših južnoameriških držav, ampak je izbral Paragvaj in Bolivijo. S tem sporoča, kako velik je katoliški svet, ki je najbolj živ tam, kjer je najmanjši.«