Pod gladino

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 10. september 2017 / 18:57

Po televiziji gledam Umore na podeželju. Zdaj pa sem prebral še ta izvrstni roman, tudi ta se dogaja na angleškem podeželju. Umori v izmišljeni pokrajini Midsomer, Pod gladino pa v izmišljenem mestu Beckford, za katerega pa avtorica trdi, da leži v »realni pokrajini«. Ob gledanju in branju tega pestrega dogajanja se človek vpraša, ali je angleško podeželje že samo po sebi tako bogato s kriminalom in umori ali pa je takšno po zaslugi domišljije avtorjev obeh del. Sam živim na slovenskem podeželju in tu se umor zgodi le na vsake kvatre enkrat, pa še takrat gre za preprost in okruten, prav nič sofisticiran umor. Izjema so bili vojni umori in pomori, ko so se ljudje strgali z vajeti ali pa so morili po ukazu. Ko so pisateljico Paulo Hawkins vprašali, zakaj je za prizorišče svojega drugega romana izbrala ravno podeželje (prvi, Dekle na vlaku, se dogaja v predmestju Londona), je odgovorila: »Povedati moram, da Beckford iz knjige v resničnem svetu ne obstaja. Je popolnoma izmišljeno mesto, ki pa leži v realni pokrajini. Hotela sem pisati o majhni skupnosti ljudi, ker me je zanimalo, kako življenje v majhnem mestu vpliva na ljudi: lahko spodbuja čut za solidarnost, za prijetne sosedske odnose, lahko pa je zadušljivo in omejujoče, če se vsi poznajo. Razmišljala sem: bi to spodbudilo kulturo tajnosti in zaprtosti, po drugi strani pa bi bilo za nekatere – predvsem mlade – gonilo uporništva in osvobajanja pred vnaprej določenimi življenjskimi vlogami.« To »podeželje« je torej le ozadje, prizorišče za kreativno avtorsko domišljijo, gre bolj za njegovo psihološko kot sociološko dimenzijo. Avtorica sama je svoje delo označila za psihološki roman.

Sicer pa gre spet za »ženski« roman. Zaplet nastane, ko gre Nel, ena od glavnih junakinj, »pod gladino«, skočila naj bi z visoke pečine v tolmun pod njo. V nadaljevanju enajst prvoosebnih pripovedovalcev ugiba in pripoveduje, kaj naj bi se zgodilo. In zakaj ravno ženske? »Ženske so vedno protagonistke mojih zgodb in nasilje nad njimi je še vedno zelo aktualna tema. V Veliki Britaniji zaradi nasilnih partnerjev ali bivših partnerjev umreta kar dve ženski na teden. Zato knjiga govori o tem, kako so moški skozi zgodovino želeli nadzorovati in ustrahovati ženske. O tem, kako jih je družba omejevala, poniževala in želela utišati. Še posebej so v nevarnosti ženske, ki so drugačne, ki želijo živeti življenje tako, kot same hočejo, ki so lepe, svobodne – neka majhna družba jih takoj dojame kot provokacijo, ki ogroža ustaljeni red ...« Berite, vznemirljivo.