Barvitost življenja gluhoslepe Metke

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 9. september 2017 / 16:47

V prostorih kranjske občine likovna dela razstavlja gluhoslepa Metka Knez. Njene slike in izdelki iz gline pod skupnim imenom Barvitost življenja so navdih tudi za to, da je skozi življenje treba hoditi s pogumnimi koraki. Metka je tista, ki nas uči polno živeti.

Metke Knez ovire, ki jih je na njeno pot postavilo življenje, niso ustavile. Ima prirojeno slepoto z minimalnimi ostanki vida in zožanim vidnim poljem ter prirojeno naglušnost, ki se z leti povečuje. Kar pa za Metko ni ovira, da ne bi slikala, gnetla z glino. Na nedavni Mednarodni dan gluhih so v prostorih kranjske občine odprli razstavo njenih likovnih del. Na stenah so slike v steklu in kot akril na platnu, na mizah izdelki iz gline in das mase. »Posebej bi poudarila značilnost izdelkov. Motive sem zarisala s črtalom, in ko se ta posuši, ostane rob, ki omogoča, da se tudi slike lahko zaznavajo z dotikom. Izdelki so nastajali od leta 2008 do danes. Leta 2008 sem zbolela za depresijo; morala sem se soočiti s seboj, s tem, da kar počnem v življenju, ni dovolj. Da moram dejansko pogledati vase, se pogovoriti sama s seboj, kako sem, kam želim iti. Srečno naključje me je pripeljalo do ustvarjalke Rosane Kleindienst in najprej sem začela ustvarjati pod njenim mentorstvom.« Včasih se ji utrne kakšna misel, ki zraste v pesem, kot je pesem Življenje, ki jo je recitirala ob odprtju razstave.

Metka je že kot otrok rada prijela za barvice, na paleto stisnila tempere, gnetla plastelin. »Kot drugošolka sem za likovni izdelek dobila prvo nagrado v okviru Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. Veliko sem bila po bolnišnicah in z otroki, ki nismo imeli veliko obiskov, je bila večinoma vzgojiteljica. Takrat sem že dobila spodbudo za risanje. Ta želja je kasneje zamrla, najstniško obdobje me je preveč okupiralo z drugimi problemi, s strategijami preživetja.« Ampak Metka je v vseh teh preizkušnjah vedno našla dovolj poguma za naslednji korak. Pogum je še kako potrebovala, saj so ji kombinirane motnje sluha in vida pri šolanju predstavljale veliko oviro, prav tako jezikovne prepreke zaradi prirojene palatoshize (volčjega žrela). Pogosto je bila bolna. Na prehodu iz četrtega v peti razred so jo vpisali v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, leta 1991 je tam uspešno zaključila osnovno šolo. Nekateri sošolci in učitelji kasneje v srednji vrtnarski šoli so jo sprejemali in ji pomagali, nekateri sploh ne. Vodstvo srednje šole ji ni dovolilo rednega vpisa v šolo, pač pa se je lahko vpisala le kot slušatelj ob delu. A z novim vodstvom je zavel nov veter, Metko so nagradili za pridnost in vztrajnost! Uspešno se je izšolala za poklic vrtnarke. Še več. Je diplomantka Fakultete za socialno delo. Opravljen ima tudi strokovni izpit iz socialnega varstva. Žal pa se s službami ni izšlo; kar je bila zanjo dobra rešitev na papirju, se ji v praksi ni uresničilo. Izobrazbam navkljub je dobila (le) priložnostna dela v invalidskih društvih. Sedaj je invalidsko upokojena, pa še pot do tega »statusa« je bila trnova.

Metka je bila ganjena ob odprtju razstave, ker lahko na ogled postavi tisto, kar čuti in ustvarja, in ganjena nad obiskom. Po rodu ni Gorenjka, sedaj živi v Ljubljani, po njeni članski pripadnosti Medobčinskemu društvu gluhih in naglušnih za Gorenjsko AURIS Kranj pa jo zagotovo vsaj malce štejemo za Gorenjko. Kot pove: »To društvo ima izredno čuteč posluh za vse posameznike, ne samo zame. Ko sem prvič prestopila prag, me je spreletelo ... Tukaj imate tako lepo, ste kot ena velika družina.« Metka Knez ni samo ustvarjalka na likovnem področju, ampak tudi prodorna »kazalka poti« na strokovnem, kot jo je opisal Boris Horvat, član društva AURIS Kranj: »Je upanje za velik korak v lepšo in boljšo prihodnost vseh gluhoslepih ljudi v Sloveniji, gluhih in naglušnih ...«