Zmrznil sem

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 9. september 2020 / 16:16

Kar naenkrat se je zgodilo. Namesto da bi počasi in razumno pristopil k reševanju naloge, sem zablokiral. Vem samo to, da mi je glava odpovedala, nisem mogel več razmišljati, vedel sem le, da čas teče. Za nekaj trenutkov sem odtaval, ne vem, kam. Ni me bilo v prostoru. Kmalu sem prišel nazaj. Gledal sem v računalnik. Želel sem nadaljevati, vendar ni šlo. Prišla je misel, da bom ob službo. Oblil me je pot po celem telesu, močno se je povečal srčni utrip, prihajal je strah, skoraj panika. Lahko bi sedel še dolgo pred ekranom, vendar popolnoma brez delovnega učinka. Vedel sem le, da je nekaj narobe, in povedal družbi, da mi je slabo. Moram ven in bom nalogo opravil zvečer od doma. Zaradi mene projekt ne bo zastal. Vse dobite do 23h na elektronsko pošto. Tako, njih sem odrešil, sebe pa nisem. V resnici mi ni bilo slabo. Le odpeljalo se mi je. Niti ne vem, kam, še manj, kako. Nekaj čudnega se mi dogaja. Pravzaprav to ni prvič, je pa prvič tako zelo močno. Ne vem, kaj naj bi to bilo. Zdrav sem, rekreiram se, imam socialno mrežo prijateljev, sošolcev, primarno družino. Vse je OK, le sem in tja zmrznem. Običajno je to pred kakšno zahtevno nalogo v službi. Ker mi ne uspe naloge narediti hitro in uspešno, kot od mene pričakujejo nadrejeni, nato krivim samega sebe, se obtožujem, da sem neumen in nesposoben, nič mi ne bo uspelo, sem navadna zguba. Vsi moji pozitivni dosežki izginejo, obstanem v čudnem stanju samoobtoževanja. Zanimivo mi je še to, kako zelo spretno prikrivam svojo težavo: pustite me pri miru, bilo je naporno v službi, grem na tek, nič ne bom jedel, kaj me sprašujete … kot da bi želel biti sam v tem neprijetnem stanju. Že tako je hudo, potem pa še nikogar ne spustim blizu.

Strokovno lahko zapišemo, da je mladenič na robu panične motnje. Če je to enkrat na deset let, ni problema, če se takšne neprijetnosti dogajajo pogosto, je smiselno nekaj ukreniti. Škoda življenja zaradi trpljenja, ki ga je moč odpraviti. Še enkrat: škoda življenja zaradi trpljenja, ki ga je moč odpraviti. Rešitev je pogosto precej drugačna, kot nas prepričujejo. Razni svetovalci povedo, naj preusmerimo misli, naj mislimo na lepe stvari, se osredotočimo na eno točko in jo gledamo, naj vzamemo tableto … Možna pa je tudi naslednja razlaga (na osnovi mojega dela z ljudmi): V tem človeku je neko boleče vzdušje, nabito z ne vemo katerimi strahovi, npr. da ne bo uspešen, da ne bo preživel, da ga zaradi neopravljene naloge ne bodo spoštovali, in ker ga ne bodo spoštovali, bo ostal sam. Nujno se je soočiti s temi strahovi, potem bodo pa težave izzvenele. Srečanje z lastnimi strahovi nikoli ni prijetno, je pa koristno. Zelo je pa škodljivo, če od njih bežimo. Oni nas ne bodo pustili. Hodili bodo za nami in nas preganjali, dokler mi ne bomo dobili besed in telesnih občutij zanje. To je naša narava, čista biologija.