Feldmaršal Radetzky in Slovenci

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 3. september 2017 / 12:47

»2. novembra 2016 je minilo natanko 250 let od rojstva enega najznamenitejših vojskovodij avstrijske vojske – feldmaršala Josefa Radetzkega. Veliki zmagovalec bitk pri Custozi (1848) in Novari (1849) je bil pojem zmagovitega poveljnika, v Habsburški monarhiji pa je njegov lik prerasel v legendo. Podoba ostarelega Radetzkega je presegala deželne meje in narodne okvire, njegovo ime je postalo prispodoba častnega avstrijskega domoljubja. Tudi Slovenci pri občudovanju njegove osebnosti nismo bili nobena izjema. Radetzkega smo slavili po eni strani kot očetovski lik, ki naj bi bil kot Slovan posebej naklonjen slovenskim vojakom, po drugi strani pa tudi zaradi njegove osebne prisotnosti v slovenskem prostoru, ki je bila posledica družinskih povezav. Njegova žena je bila namreč Frančiška Romana grofica Strassoldo iz Furlanije, po materini strani članica rodbine grofov Auerspergov s Turjaka. Prav preko tašče je Radetzky prišel do lastništva gradu Neuhaus v Tržiču, ki ga je dal po požaru leta 1811 zgraditi na novo. Nekaj let je bil tudi lastnik Tivolskega gradu v Ljubljani, ki mu ga je cesar podelil v zahvalo za njegove vojaške uspehe. Ne nazadnje o veliki Radetzkyjevi priljubljenosti med Slovenci priča tudi dejstvo, da je imel v Ljubljani kar dva spomenika. Že kmalu po njegovi smrti so mu Ljubljančani v parku Zvezda postavili doprsni kip (1860), ki mu je dve desetletji pozneje (1880) sledil še celopostavni spomenik pred Tivolskim gradom. Gre za prva javna spomenika zgodovinski osebnosti v Ljubljani. Tako je imel Radetzky na Slovenskem kar dva spomenika, kar je bilo res izjemno, zlasti če upoštevamo dejstvo, da je imel v celotni monarhiji ''le'' štiri spomenike: po enega na Dunaju in v Pragi ter dva v Ljubljani. Dobro desetletje za postavitvijo drugega kipa je Ljubljana dobila še ulico, poimenovano po Radetzkem – Radeckega cesta. Vendar pa so takoj po koncu prve svetovne vojne oz. razpadu monarhije Ljubljančani zatrli vsakršen spomin na Radetzkega. Oba njegova spomenika so odstranili, Radeckega cesto pa preimenovali v Vidovdansko cesto.« (Miha Preinfalk, str. 7–8)

Ta knjiga prinaša prispevke z lanskega simpozija o Radetzkem, priredil ga je Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. Slovenski odnos do Radetzkega priča po eni strani o minljivosti slave, po drugi pa je dejstvo, da legendarnega vojskovodjo po naši vrnitvi v Evropo znova spoznavamo in priznavamo. Kar štirje prispevki govorijo o njegovi tesni povezavi s Tržičem …