Kjer nebo ljubi zemljo

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / / 08:41

Tak slogan imajo Goriška brda, obmejni žep, kjer so flišnata tla ustvarila idealne pogoje za sadjarstvo in vinogradništvo. Celotna pokrajina je obrnjena proti jugozahodu – proti soncu, od tod torej slogan Kjer nebo ljubi zemljo. Vsi poznamo briške češnje in marelice pa odlično vino. Center kulture je Dobrovo in v Medani je bil doma Alojz Gradnik. Ampak jaz v Brda ne prihajam izključno zaradi marelic in Gradnika, to pride spotoma. V Brda grem zaradi kolesarjenja. Voziti se s kolesom med vinogradi, nasadi oljk, marelic in drugega sadja je božansko. Sedaj sem ugotovila, da ni nič narobe, če svoje ljube kolesarske trase že malo ponavljam. Tokrat smo se zapeljali do Livških Raven. Janez je bil spremljevalno vozilo in se je odpeljal do prenočišča v Brdih, mi z otroki pa smo se podali na kolo. Na višini 1037 m pričneš prečiti pogorje Kolovrata. Občuduješ bunkerje s prve vojne, pogleduješ proti Batognici in dol v dolino Soče. Tod je svoje prve poveljniške korake kot mladi oficir v prvi vojni opravil general Rommel (njegove skice so shranjene v Kobariškem muzeju). Današnja pot miru in prijateljstva sporoča ves nesmisel in neumnost bojevanja ter vso grozo in bedo življenja vojakov v strelskih jarkih. V teh gorah je lepo poleti in v soncu z dobro opremo in obilno hrano. Kako je bilo tedaj v mrazu in pomanjkanju, si gotovo ne moremo predstavljati. S kolesom se spuščaš malo dol in povprek. Čisto nov asfalt, kjer smo na vsej poti do Brd srečali pet avtomobilov, torej rajsko. Sledi Kambreško in potem nas table opozarjajo na pot treh svetišč, ki se bohotijo zdaj na enem, zdaj na drugem bregu, vmes je pa dolina in meja. Včasih meje ni bilo, potem je bila železna zavesa in danes meje zopet ni. Marijino Celje je najbližja cerkev, ki se jo praktično dotaknemo, od daleč pa opazujemo Sveto in Staro Goro. Kar naenkrat smo pod Korado in drevored kostanjev nas opominja, da bomo kmalu v vinorodnem območju. In potem butne vate toplejši zrak, kot bi se znašel v kotlu, kjer veter ne potegne. Tu so vinogradi in že smo v Brdih. Sobodajalko vprašamo, kako je s prenočišči in gosti. Vse imamo polno, pravi, gostje so tu po en teden, dva tedna, večinoma so tujci. Nekateri hodijo peš (tod mimo vodi pot Alpe - Adria), drugi kolesarijo, tretji preprosto počivajo, dobro jejo in pokušajo vina. Vozili smo se po spodnjem delu Brd, kjer je v Vipolžah čudovito obnovljen renesančni dvorec, se povzpeli na stolp v Gonjačah in občudovali Šmartno – čudovito obnovljeno srednjeveško vas, vmes pa vinogradi in sadno drevje. Enkrat greš po bregu dol, potem zopet gor. Domačini pravijo, da je zanje absolutno prestrmo, oni se vozijo z motorji. Klanca gor in dol obirajo le gosti. Ni treba v Toskano, kar v Brda se podajte in navdušeni boste.