Sedemdeset let skupnega življenja Otilija in Marije

Besedilo: Manca Perdan
Kategorija: Razvedrilo / / 21:38

Otilijo in Marija Pičulin sta 16. avgusta letos praznovala zavidljivo sedemdesetletnico zakona. Pravita, da ju skupaj drži zvestoba.

Otilijo in Marija Pičulin sta se prvič videla v Kinu Stražišče. »Po pre­­dstavi sem jo pospremil domov k teti, da je ne bi kdo drug odpeljal pred mano,« je o njunem prvem srečanju povedal Otilijo, Marija pa je dodala, da sta se spoznala tako, kot se danes spoznavajo mladi, da ni bilo takrat nič drugače. V zakon je takrat dvajsetletno Marijo in 24-letnega Otilija 16. avgusta leta 1947 v Kranju povezal takratni okrajni funkcionar Bruno Kobal – očitno je uporabil dobro dreto in lepilo, da zakon drži že sedemdeset let. Do sedaj sta praznovala vse obletnice porok: srebrno, zlato, biserno in diamantno; v soboto pa sta v krogu družine in prijateljev v Gostilni Benedik v domačem Stražišču tako praznovala še železno poroko. Kljub temu, da sta poročne zaobljube vedno obnavljala, sta se letos odločila, da zaradi starosti tega ne bosta naredila. »Od začetka najine skupne poti se ni veliko spremenilo, samo starejša sva postala,« je o dolgoletnem zakonu povedala Marija.

Marija Pičulin, rojena Po­gačnik se je kot 19-letnica iz Stare vasi pri Krškem preselila k svoji teti. Tu se je nato zaposlila v Iskri, kjer je delala do upokojitve. Otilijo Pičulin, rojen v Bukovici pri Gorici v takratni Italiji, pa je skupaj z družino od tam emigriral leta 1928 in se nastanil v Vodicah pri Ljubljani. Do mobilizacije je kot strojnik delal v očetovi opekarni, kamor se je po vojni tudi vrnil in do nacionalizacije tam nadaljeval z delom. Nato se je zaposlil v Iskri, kasneje na Zavodu za zdravstveno zavarovanje in se potem spet vrnil v Iskro, kjer je postal vodja oddelka za družbene dejavnosti, pozneje pa je prevzel vodenje restavracije Iskra, ki je bila takrat največji gostinski obrat na Gorenjskem.

V času skupnega življenja sta morala zakonca premagati kar nekaj težav, od udarniških ur za pridobitev stanovanja do gradnje lastnega stanovanja in obnove hiše. Težko je bilo tudi zaradi kratkega porodniškega dopusta, vrtcev takrat še ni bilo, delalo pa se je vse dni v tednu.

»Skupaj naju drži zvestoba,« sta povedala zakonca Pičulin. Najlepše v njunem zakonu je bilo rojstvo njunih dveh sinov, Boruta in Mirana, ki sta poskrbela, da se je rod Pičulinovih nadaljeval. Otilijo in Marija imata tako danes tri vnuke – Sergeja, Nives in Uroša, ter štiri pravnuke – Manco, Erika, Sando in Niki.

»Bilo je lepo, včasih malo težko, tako kot v vsakem zakonu. Fino je bilo, ker sva imela otroke čisto blizu. Če je bilo treba, so nama pomagali, midva pa njim,« sta še dodala zakonca.