Z zvonom v knjigi rekordov

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / sobota, 12. avgust 2017 / 14:54

Franc Bonča je pritrkovalec in izdelovalec miniaturnih zvonov, ki se je pred leti z najmanjšim zvonom, ki zvoni, ne zvončklja, vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov. »Kar nekaj se jih je že naučilo pritrkavati, a če ni prave želje, je hitro konec. Mora te vleči. In mene v zvonik vleče že od mladih nog,« pravi.

Franc Bonča iz Hraš je letos med občinskimi nagrajenci v Medvodah. Prejel je plaketo Občine Medvode za dolgoletno vodenje KUD Smlednik in delo s pritrkovalci ter za vse drobne stvari, ki jih je opravil v korist lokalne skupnosti. Pogovarjala sva se predvsem o pritrkovanju, zvonovih, s katerimi je osmislil svoje življenje in svet, ki ga obdaja in mu je tako blizu.

Cerkveni zvonovi Franca Bončo zaznamujejo že od otroštva. »Prvi spomin, ki me veže na zvonove, je zagotovo spomin iz domače vasi Moše. Moj oče je postal cerkovnik, že prej pa je tudi on hodil v zvonik. Doma nas je bilo šest fantov. Bil sem najmlajši in od očeta se je na nas prenašala ljubezen do pritrkovanja. Doma smo imeli cevi in se nanje učili viže. Eden prvih spominov je, ko sem šel lahko prvič v Mošah v zvonik in prvič pritrkoval. To je bil začetek in od takrat naprej me vedno vleče v zvonik: videti zvonove in poskusiti nanje pritrkovati,« je Bonča obujal spomine. Pritrkoval je oče pa vsi njegovi bratje, trije bratranci, ki so bili doma v sosednji hiši, pa stric iz Repenj, ki je bil tudi glasbenik. Tri leta glasbene šole ima tudi Bonča.

Smleški pritrkovalci so znani po Sloveniji in tujini. V dveh skupinah jih je okrog 17. »Skozi leta smo napredovali, veliko hodili tudi po drugih zvonikih, tako da imamo veliko spominov. Naša skupina pritrkovalcev je opremljena za pritrkovanje tudi v dveh zvonikih. To je posebnost, ki jo moraš obvladati. Na ta način smo pritrkovali v zvonikih v ljubljanski nadškofiji. Dogodek, ki mi bo za vselej ostal v spominu, pa je vezan na pritrkovanje na Dunaju. Ko smo pritrkovali, smo gledali dol na cesto, na prehod za pešce. Gorela je zelena luč, ljudje pa so stali in gledali gor,« je dejal. V zvoniku je še vedno za vse praznike, vadi pa največ doma na miniaturnih zvonovih, ki jih je izdelal kar sam. Pravzaprav so to že njegovi drugi. Prve, ki so bili vmes predelani, je prodal. »Prejšnjih je bilo pet, in ko jih je pogledal profesor Julijan Strajnar, je rekel, da so zelo v redu, a da so v Sloveniji v cerkvah v glavnem štirje zvonovi. In sem jih predelal. Ljudje so k meni hodili, naj jim jih posodim, enkrat sem pa rekel, da jih prodam – in so šli od doma. Takoj sem šel kupit druge zvonove in nanje dal napisati imena svojih treh otrok in napis sveta družina, da me ne bi nikoli več premamilo, da bi jih prodal,« je pojasnil. Med prve miniaturne zvonove je bil vpet tudi najmanjši zvon, ki je posebnost. Kot človek, ki ima najmanjši zvon, ki zvoni, ne zvončklja, se je pred leti vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov. »Ne spremljam, ali je vmes kdo naredil še manjšega, bi pa prej rekel, da ne. Jaz in moj prijatelj Marko Kumer, ki je tudi iz Hraš, sva prva delala miniaturne zvonove. Sedaj jih imajo tudi že drugje, ne vem pa, ali so pri izdelavi dovolj natančni. Mnogim sem pomagal, da zvonijo, marsikje pa rečejo, da jih tudi imajo, pa niso dobri,« pove, medtem ko v rokah drži najmanjši zvon, ki prav zares zvoni, ne cinglja. Repertoar Smleških pritrkovalcev je kar obsežen, viže pa si Bonča zapisuje v poseben zvezek.

Pritrkovanje je zanj hobi in veliko veselje. S to umetnostjo seznanja tudi naslednje rodove. »Da bi rekel, da so moji otroci prav moji nasledniki, niso. Znajo pa pritrkovati. Na miniaturne zvonove radi pridejo igrat tudi vnuki. S pritrkovanjem pa je tako, da če ni prave želje, je hitro konec. Mora te vleči,« je zaključil.