Medgeneracijski prenos vrednot

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 08:01

Medgeneracijsko se ne prenašajo le travme, težka čutenja. Podoben mehanizem velja tudi za pozitivna čutenja (veselje, radost, zadovoljstvo, skrb za drugega, sočutje, zanimanje za svet in za druge). Več pišemo o selitvi hudih čutenj in včasih pravih grozot iz roda v rod in manj o prenosu pozitivnih vzdušij, ki jih nosimo ljudje. To ne pomeni, da smo zapisani trpljenju in da je tako težko živeti pozitivnost. Večkrat smo že zapisali in bomo še enkrat: nerazrešena težka čutenja imajo večjo moč kot pa pozitivna, ki se tako ali tako ravno zaradi zatajevanja negativnih ne morejo razviti v vsej svoji lepoti. Seveda se pozitivno prenaša tudi naprej. Verjetno enako. Vidimo, kako veliko odgovornost do lastnega življenja, kot tudi do naših potomcev, imamo odrasli ljudje. Z zavestnim življenjem (to predvsem pomeni, da vem, kdo sem, kako reagiram, kaj nosim v sebi in kaj trosim drugim) lahko zmanjšujemo lasten neprijeten vsakdanjik. Kadar pa se trudimo za dobro, delamo dobro zase in za svoje potomce. Zato sem dolžan pri sebi zmanjševati lastne strahove, predelati, se soočiti z lastno žalostjo, uničiti sram in krivdo, ki me bremeni na vsakem koraku. Dolžan sem se spopasti s svojo jezo, ki me oddaljuje od moje žene, od mojega moža, zaradi katere se me otroci bojijo. Vzporedno sem dolžan poskrbeti za svoje veselje: da vem, kakšne so moje potrebe in želje, kaj bom zase naredil, da mi bo bolje, kaj bom storil za sočloveka, da bo več dobrega na svetu. Tako bom največ dal svojim otrokom. Drugače zapisano: delati dobro in zmanjševati slabo je poslanstvo vsakega človeka na tem svetu. Če drugi tega ne delajo, mi nihče ne preprečuje, da bi jaz to počel.

Recimo, da je to največja vrednota posameznika. Na naše otroke se bistveno bolj prenašajo vrednote, ki jih starši ponotranjimo in živimo. Besede so manj pomembne. Dejavniki, ki pozitivno vplivajo na prenos dobrih vrednost s staršev na otroke, so nekonfliktno ozračje v družini, povezanost v družini ter ujemanje med staršema glede vrednostnega sistema ali drže, življenjskega sloga. Hkrati je bolj kot vsebina, ki se prenaša med starši in otroki, pomembno, kako se otrok počuti ob starših: če se med počitnicami veliko prepirajo, je večja verjetnost, da se bo otrok v odrasli dobi izogibal prostemu času in bo morda postal deloholik. Če bo otrok videl, da se starša kljub prepiru pobotata in objameta, ga ne bo strah prepirov in postaviti meje drugim … Zavedajmo se, da s svojimi dejanji lahko medgeneracijsko zmanjšamo trpljenje ali povečamo veselje. Naše delo se prenese naprej in od nas je odvisno, ali se nas bodo potomci spominjali v dobrem ali slabem. Sicer pa je delati dobro največja sreča na tem svetu. Nekateri to spoznajo prej, drugi kasneje, vsi pa ob svojem končnem obračunu.