Pomagajo si že sto dvajset let

Krajani Tunjic so že davnega leta 1897 ustanovili društvo, ki nudi sosedsko pomoč ob primeru naravnih nesreč pri poslopjih in goveji živini. Društvo skupne pomoči Tunjice, verjetno edino take vrste pri nas, po sto dvajsetih letih še vedno aktivno deluje.

Zgodba Društva skupne pomoči Tunjice se je začela pisati pred sto dvajsetimi leti, ko je vaški tesar in krovec Janez Vrhovnik na Tirolskem od tamkajšnjih vaščanov izvedel za ustanovljeno društvo, ki nudi sosedsko pomoč ob primeru naravnih nesreč pri poslopjih in goveji živini. Njegovo navdušeno pripovedovanje o medsebojni pomoči je bilo tunjiškim faranom všeč in tako so 19. julija 1897 ustanovili Društvo skupne pomoči Tunjice. Pravila za delovanje društva so povzeli po pravilih društva iz Tirolske in sledijo jim še danes. Knjižica zajema dvanajst pravil, leta 1997 je bila ob stoti obletnici ustanovitve društva ponovno natisnjena in podarjena vsaki hiši v naši vasi.

Člani skorajda vsi farani

»Osnovno načelo našega društva je pomagati prizadetemu v nesreči. Pravico do vstopa v društvo ima vsakdo, ki ima stalno prebivališče v tunjiški fari. Vstop v društvo je prostovoljen, imamo simbolično članarino v vrednosti enega litra žganja. Vsak član je upravičen do pomoči v primeru nesreče – požara v gospodarskem poslopju ali poškodovanja goveje živine v primeru udara strele, in jo je tudi dolžan nuditi prizadetemu ob nastali nezgodi. Pomoč nudimo v obliki prostovoljnega dela in materiala, denar iz članarine pa gre navadno za osnovne stroške, kot so gorivo in malice. Društvo je najstarejše v naši fari in združuje skorajda vse njene farane, izključeni so le lastniki vikendov,« nam je povedal Justin Klanšek, ki društvo vodi že vse od leta 1985. Članstvo se z leti ne spreminja kaj dosti, saj se prenaša kar iz roda v rod, krajani pa na društvo danes gledajo kot na nekaj samoumevnega, saj je del kraja že tako zelo dolgo.

»Verjetno bi bilo društvo danes ustanoviti neprimerno težje, saj se ljudje večinoma držijo bolj vsak zase, a na vasi še znamo stopiti skupaj. Vsi se zavedamo, da nesreča lahko pride v trenutku in da je takrat dobro imeti pomoč. Sosedska pomoč je v vaseh in krajih nekaj vsakdanjega, redko pa vidimo ljudi, ki ustanovijo društva, ki odnose med sosedi le poglobijo in vsem vaščanom pokažejo, da nikoli niso sami. Ko je bilo društvo ustanovljeno, je bila požarna ogroženost še bistveno večja, saj so vaščani še prižigali sveče, a tudi elektrika je nepredvidljiva in lahko naredi škodo. Nesreča vedno pride v trenutku,« še pravi Klanšek in se v pogovoru dotakne društvenih pravil, ki so že vsa leta ista. Med drugim je v njih zapisano, da lahko gospodarje, ki preveč pijejo ali se vedejo neodgovorno, iz društva izključijo in tako v primeru nesreče niso upravičeni do pomoči. Olajševalnih okoliščin namreč ni bilo.

Z društvom povezan tudi krajevni praznik

Od ustanovitve je preteklo že kar nekaj let, vendar se je skupna moč krajanov povečevala z vsako nesrečo in vsakim humanitarnim delom, ki so ga prispevali v blaginjo vseh krajanov. V kroniki društva je zapisanih sedemnajst večjih požarov na gospodarskih poslopjih in hišah, pa tudi na ostrešju cerkve in zvonika, nazadnje leta 2001 na gospodarskem poslopju pri Jeršinu, leta 1999 pa je v Tunjicah strela ubila dve kravi pri Prajzu.

Zadnjih petnajst let ob ustanovnem dnevu društva v Tunjicah praznujejo tudi krajevni praznik in tako je bilo tudi minulo soboto. In kako naprej? »Vseskozi že sledimo istim vodilom in tako bo tudi v prihodnje: zdrava kmečka pamet, dobro srce in prava mera potrpljenja. Prav zaradi tega se je društvo ohranilo vse do danes. Radi pa bi, da se nam pridruži več mladih in da se članstvo še naprej prenaša na mlajše generacije, da se bo zgodovina društva pisala še naprej,« sklene Justin Klanšek.