S pismenkami smo pisali haiku

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Škofja Loka / sobota, 5. avgust 2017 / 07:06

V Škofji Loki smo se v okviru Bralnice na vrtu Sokolskega doma učili o eni najkrajših pesniških oblik na svetu – stoletju starem japonskem haiku. Pisali smo tudi z japonskimi pismenkami.

Škofja Loka – Japonska je znana kot dežela vzhajajočega sonca in japonsko tradicijo smo podoživeli v Sokolskem domu. Tina Vatič, organizatorka delavnice Haiku in članica Kulturnega društva Grable, nam je predstavila teorijo haikuja, Maja Pešelj, japonologinja in ustanoviteljica Genki centra – Japonskega izobraževalnega in kulturnega centra, nam je pokazala, kako Japonci sukajo prav poseben čopič in na papirju ustvarjajo pismenke.

O haikuju smo slišali, da je japonska pesniška oblika, ki obsega sedemnajst zlogov in ni naslovljena. Je trivrstičnica, prvi in tretji verz imata pet zlogov, drugi pa sedem. Slovenci smo haiku zelo dobro razvili, sicer je k nam prišel zelo pozno, šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Osnova haikuja je zen, osnova zena pa meditacija. Meditacija pa naj bi bila po zenu osredotočenje na bistvo in po hinduizmu trenutek v našem življenju, ko nehamo biti materija in smo samo še duša. Haiku je torej miniaturen zapis tega trenutka in nastane iz zenovskega dojemanja sveta, iz meditacijskega stanja. Pesnik s haikujem izraža nekaj, kar je zanj pomembno, po navadi je motiv vzet iz narave. Glavna izrazna sredstva haikuja so podobe, metafore in simboli. Vsak obiskovalec je moral napisati svoj haiku in nastale so res zanimive trivrstičnice.

Maja Pešelj pa nas je poučila o pismenkah in nas naučila osnovnih potez. Japonske pismenke so zagotovo prava umetnost. Pravi, da naj bi nastale tisoč petsto let pred našim štetjem. Izhajajo iz Kitajske, Japonci so jih prevzeli v petem stoletju našega štetja. Kitajski šamani niso razvili črk, a ker so na neki način morali prenesti na papir tisto, kar so videli v naravi, so to upodobili v obliki nekakšnih simbolov. Kasneje so Japonci razvili svojo pisavo – hiragano. Hiragano doživljamo kot slikovni svet. Te simpatične figurice sprožajo različne asociacije, ki nam pri urjenju spomina lahko pomagajo. Govori se, da naj bi ženske razvile to pisavo, predvsem dvorne dame na cesarstvu naj bi pisale ljubezenska pisma ter dnevnike, in ker je bila kitajska pisava prezapletena, so razvile enostavnejšo – hiragano. Japonska pisava se od kitajske razlikuje predvsem po tem, da so Japonci začeli zapisovati znake za glasove in niso več simbolno upodabljali tega, kar so videli. Japonci danes uporabljajo okoli dva tisoč petsto pismenk.