Vrhunska sezona za Janežiča

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Šport / petek, 4. avgust 2017 / 07:22

Atlet Luka Janežič že pred vrhuncem sezone lahko reče, da je za njim izjemna sezona, v kateri je postal evropski prvak do 23 let in na diamantni ligi v Monaku prvič v življenju štiristo metrov pretekel v manj kot 45 sekundah. Ljubitelj tetovaž in nekdanji glasbenik je imel v zadnjih dneh težave z boleznijo in naj bi se danes odločil, ali bo jutri sploh tekel na svetovnem prvenstvu.

Ljubljana – Pred atleti je vrhunec letošnje sezone, svetovno prvenstvo v Londonu, ki se začenja danes. Med najboljše na svetu sodi tudi Vodičan Luka Janežič (Kladivar Celje), ki ima v teku na štiristo metrov med prijavljenimi 13. najboljši dosežek. Njegov nastop je zaradi bolezni še pod vprašajem. Že sedaj pa je za njim izjemna sezona. Na diamantni ligi v Monaku je prvič tekel pod 45 sekundami (44,84), poleg tega je postal evropski prvak do 23 let. Pogovarjala sva se v sredo pred odhodom v London.

Vsaka sezona je boljša od prejšnje. Kratka ocena letošnje pred njenim vrhuncem?

»Že pred vrhuncem sezone bi lahko rekel, da je to znova najboljša sezona. Ocena je zagotovo vrhunsko, pet. Tekel sem pod 45 sekundami, postal evropski prvak do 23 let. Izpolnil sem vse cilje, ki sem si jih zadal. Pred mano je še največja tekma sezone, že sedaj pa sem lahko zelo miren in sproščen, ker je za mano vrhunska sezona.«

Prvič v karieri ste tekli pod 45 sekundami. Trener Rok Predanič je dejal, da je bilo v glavi treba prebiti ta zid.

»To je res, očitno pa ta zid le ni bil tako močan. Če sem iskren, nisem pričakoval, da bom ta rezultat dosegel že letos. Morda tudi trener ne. Je pa res, da sem kazal konstantne rezultate nekje od 45,20 do 45 in pol in vedel, da če se mi ''poklopi'', mora iti tudi pod to mejo. To sem v Monaku tudi dokazal.«

To je velik mejnik.

»Zagotovo. Osebni rekord ti za vedno ostane. To je tudi državni rekord. Vesel sem. Lažje mi bo tudi v nadaljevanju kariere, tudi kar se tiče nastopov na diamantnih ligah. Veselim se že naslednjih sezon in naslednjih velikih mitingov.«

Poleg teka pod 45 sekundami ste letos postali tudi evropski prvak do 23 let.

»Pred dvema letoma sem bil na tem tekmovanju tretji in takrat sem si rekel, da je pomembno, da imam medalja, ne pa, kakšne barve je. Letos se ne bi zadovoljil z nobeno drugo kot z zlato. Zelo sem vesel, da mi je to uspelo. Je velika razlika medalja ali zlata medalja.«

Vas napredek preseneča?

»Glede na treninge, ne. Zelo trdo in dobro delamo. Za to sem nagrajen. Mislim, da je tako tudi prav, da si zaslužim.«

Je šlo v vaši karieri vedno samo navzgor?

»Bile so tudi sezone, ko ni šlo po načrtih. V sezoni 2014 nisem tekel osebnega rekorda, imel sem tudi poškodbe. Tudi na dvoranskem evropskem prvenstvu v Beogradu letos s tistim prestopom in diskvalifikacijo mi ni šlo. Šport je sestavljen iz padcev in vzponov in tega se zavedam. Če pa na splošno pogledam na kariero, je šlo vse zelo lepo navzgor. Upam, da se bo tako tudi nadaljevalo.«

Je bil nastop na diamantni ligi v Monaku poseben?

»Zagotovo. Letos mi je uspelo tudi to, da sem stalni udeleženec na velikih mitingih IAAF World Challenge in diamantni ligi. Monako je bil pika na i. Eno je nastop na diamantni ligi, eno pa na diamantni ligi v Monaku. To je tudi dosežek, da se lahko atlet pohvali, da je tekel tam. To je nekaj velikega.«

Ste že dojeli, kaj vse vam je uspelo?

»Vse gre tako hitro, da sploh ne dojemam. Mislim, da bom čisto dojel, ko bo sezone konec, ko bodo prišle počitnice. To so res veliki uspehi, veliki mejniki. Si evropski prvak, prideš domov, veliko evforije, vsi ti čestitajo, kljub temu moraš na trening, se zbrati, naslednji dan že na letalo in v Monako, kjer je spet nova zgodba, nova tekma, odtečeš pod 45 sekundami, še več čestitk ... Včasih je težje vse skupaj zdržati psihično kot fizično.«

Naporno tekmovalno obdobje je očitno pustilo posledice. Tik pred prvenstvom ste zboleli. Kako resno je?

»Letos je bilo zame več vrhuncev, ne samo London. Imel sem veliko tekem na zelo visokem nivoju. Mislim, da je bil moj najslabši dosežek 45,56, kar je vrhunsko. Očitno je prišlo malo za mano. Priznam, da sem ta trenutek utrujen, tako fizično kot psihično. Zadnje priprave smo imeli na Rogli. Po zadnjem treningu sem zbolel. Danes je prvi dan, da nimam vročine, še vedno pa jemljem antibiotike. Bolezen me je kar izčrpala, izgubil sem tudi kakšen kilogram. Vse to verjetno ne vpliva dobro na tek. Koliko se bo to poznalo, ne vem. Če bom nastopil, upam, da čim manj. Odločil sem se namreč, da bom na startu, če se bom počutil stoodstotno. Sem še mlad, dovolj bo še priložnosti. Treba je paziti na svoje zdravje. Odločil se bom večer pred tekmo (danes zvečer, op. p.).«

Kakšna so pričakovanja, če boste na startu?

»Ne vem, kakšne bodo posledice bolezni. Če jih ne bi bilo, sem že večkrat povedal, da bi bilo nesmiselno govoriti, da mi je še enkrat cilj polfinale. V njem sem tekel že v Riu na olimpijskih igrah. Tukaj je konkurenca ista. Realen cilj je polfinale, nekaj presenečenja bi bilo, če bi tekel v finalu, res pa je, da sem s trenutnim rezultatom veliko bližje finalu, kot sem mu bil leto prej.«

Kakšen bi bil idealen tek?

»Idealnega teka v letošnji sezoni še nisem imel, tudi v Monaku ne. Imam še rezerve. V Monaku je bil start zelo slab. V zaključku imam vedno še dovolj moči, kar je znak, da bi šel morda lahko prvih dvesto metrov hitreje, kot grem.«

Ko greste na priprave, tekme, kaj je poleg športne opreme še obvezno v vaši potovalki?

»Odvisno, za koliko časa grem. Če grem na priprave za en mesec, pravim, da izpraznim pol sobe, če grem na miting, pa drugega kot športne opreme in stvari za osebno higieno ni v njej.«

Tekmujete z zvezdniki atletike. Včasih ste verjetno sanjali, da bi stopili obnje. Je še želja za kakšen selfie?

»Skoraj ne več. Sedaj jih pa že tolikokrat vidim v sezoni, da ta želja ni več tako velika. Spomnim se Pekinga 2015, mojega prvega svetovnega prvenstva, ko sem se slikal z vsemi. Sedaj se z mnogimi že kar poznamo, tako da to ni več tako aktualno. Si pa vedno vesel, ko pomisliš, da si v jedilnici z vsemi velikimi imeni, da ti tudi tam sediš, si rečeš, da si res naredil nekaj velikega, da si z njimi na mitingu.«

Včasih ste bili glasbenik. Je šel kaj časa za to?

»Z glasbo se skoraj nič več ne ukvarjam. Igral sem kitaro in imam lepe spomine na našo skupino. Rad pogledam kakšno sliko iz tistega obdobja, izdali smo tudi ploščo.«

Krasijo vas tudi tetovaže. Kakšna bo naslednja?

»Sem ljubitelj tetovaž. Imam štiri in zagotovo bom dodal še kakšno. Vsaka tetovaža ima svoj pomen. Vtetovirane imam olimpijske kroge, druga je motivacijski napis, povezan z mojo disciplino, tretja je datum rojstva, ker sem dvojček in sva s sestro zelo povezana, četrta pa je v povezavi z bratom. Naslednja bo zagotovo povezana z atletiko.«