V Angliji

Spomini na vojne dni (4)

Previdno sem prišel do samotne francoske hiše, kjer sta me dva stara zakonca skrila ter mi dala kruh in mleko. Bilo je okrog trinajste ure. Izmučen in v strahu, da sem komaj 200 m stran od bivše nemške čete, oborožen samo z bajonetom in krušno torbico v kateri sem imel osebno lastnino, sem strmel v stopnice, ki so vodile v moje skrivališče. Počasi sem zapadel v dremavico in končno trdno zaspal.

Zavezniški vojak

Po dobri uri me je prebudil črnopolti ameriški vojak, ki me je sunil s cevjo brzostrelke »džonson« ter mi vzel torbico in bajonet. Ukazal mi je z brzostrelko in kretnjami, da moram po stopnicah na plano, kjer sem se znašel med ameriško izvidnico. Počutil sem se nebogljenega med tujimi vojaki in ponavljal, da nisem Nemec. Vodja izvidnice je nekako razumel Jugoslovan s pomočjo tolmačev in moja usoda je bila zapečatena. Dobil sem vse svoje nazaj, razen bajoneta, ponudili so mi cigarete in čokolado ter ukazali, da naj grem z njimi.

Namenili so se proti kolovozu, ki ga je branila težka strojnica in od koder sem ubežal Nemcem. Opozoril sem jih na nevarnost, da smo ubežali nazaj proti skednju, kjer sem se skrival in nato proti nekim kamnolomom in še naprej izven potov, da smo prispeli v njihovo tankovsko enoto.

Okrog pol petih popoldne se je začela strašna borba, kjer so imeli sedem mrtvih in sedemnajst ranjenih vojakov, zajeli pa so okrog osemdeset nemških vojakov. Jaz nisem bil njihov ujetnik, bil sem že zavezniški vojak. 29. 7. 1944, čeprav sem uradno to postal šele 3. 11. 1944 s podpisom v Edinburgu na Škotskem in oblečen v novo angleško vojaško uniformo. V tankovski enoti sem ostal še tri noči, potem pa sta me vodja izvidnice in temnopolti šofer v džipu odpeljala proti pristanišču Cherbourg.

Po slovesu z ameriškim vojakom so me Angleži popolnoma samega zaprli v trajektno dvorano s tremi železniškimi tiri v širino in sto metrov v dolžino. Po nekaj urah je trajekt zaplul v morsko ožino, ki je bila tako valovita, da sem ležal in se držal za železniški tir, da me ni premetavalo. Zbudil sem se v šotorski bolnici, locirani na hipodromu Epsom ob Londonu. V bolnici sem ostal do 16. 9. 1944, kako in kdaj pa sem v njej pristal mi ni znano, ker sem bil tako bolan. Po ozdravitvi so me odpeljali v London na železniško postajo, od koder sem se v oblazinjenem kupeju pripeljal 17. 9. 1944 v Edinburgh na Škotskem, kjer sem se v kraju Woodhously pridružil ostalim Slovencem, več kot 1500 nas je bilo, ki smo bili vojni ujetniki. V taboriščni kuhinji sem imel znanca iz Kamnika Ivana Debevca, ki je bil nekoč krojač. V času, ki sem ga preživel v taborišču sem se rad javljal, da sem šel pomagat kmetom spravljat krompir. Angleški vojaki so hitro dojeli, da smo prebežali na njihovo stran, ker se nismo hoteli bojevati za Nemce, ki so nas prisilno mobilizirali, zato so nam izkazovali prijateljstvo, nam dajali priboljške in cigarete in obljubljali, da se bomo kmalu vrnili domov v Jugoslavijo.

V partizanih

Nekega dne so prišli v taborišče jugoslovanskih oficirjev in novačili prostovoljce za vključitev v vojsko. Govorili so o belem ali koruznem kruhu. Bel kruh je pomenil pot na italijansko bojišče in za kralja v četniško vojsko, koruzni kruh pa za pot v Jugoslavijo. Nekdo izmed nas ujetnikov je zavpil: »Fantje, če človek ves svet obteče, najboljši kruh doma se peče, zato naj bo koruzni!« Tako sem s podpisom posebne pogodbe, 3. 11. 1944 stopil v borbo za domovino in partizanstvo in prejel vojaško uniformo in opremo.

V začetku decembra 1944 so nas zavezniki prepeljali v Neapelj, od tam pa v Gravino, kjer se nam je pridružilo večje število primorskih Slovencev, ki so prišli tja iz Italije, južne Francije in Alžirije, bodisi kot bivši mobiliziranci v italijanski vojski, bodisi kot bivši interniranci v fašističnih koncentracijskih taboriščih.