Slava Prešernu in udarnikom
Gorenjski glas je imel že v prvih letih izhajanja redne rubrike, v katerih je poročal o novorojenih, poročenih in umrlih, o dežurnih trgovinah, lekarnah in trafikah, o izgredih, še posebno tistih, na katerih so posamezniki 'bentili' nad oblastjo. V posebnih rubrikah sta bila kultura in šport, še posebej nogomet. Na tekme kranjskega Udarnika, ki se je leta 1949 preimenoval v Korotan, je prišlo tudi 1500 ljudi. Za tekmo s klubom Gregorčič z Jesenic poročevalec piše, da je bila tekma zvečer in je bila luč tako slaba, da je sodnik komaj kaj videl. Uvedena je bila tudi rubrika Pisma bralcev. V njej beremo tudi o tem, kako je občan ogovoril peka s tovarišem, ta pa mu je odgovoril, da je pekovski mojster in da nista skupaj krav pasla.
Sedemdeset let Gorenjskega glasa (2)
Po štirih številkah v letu 1948 je Gorenjski glas v letu 1949 ujel pravi ritem izhajanja. Za dan izida je bil izbran četrtek. Na štirih straneh je izšlo 52 številk, cena izvoda in celoletne naročnine je ostala nespremenjena: za izvod dva dinarja in za celoletno naročnino 96 dinarjev. Časopis je tiskala Gorenjska tiskarna.
Ob pregledovanju izvodov iz leta 1949 sem ugotovil, da so se v časopisu začele pogosteje pojavljati fotografije. Z njimi so bili opremljeni zlasti članki o udarnikih in udarniških akcijah, o frontnih delovnih brigadah, ki so drvarile po gozdovih, še posebej v Putehofu, današnjem Jelendolu, pod Storžičem in v drugih gozdovih na območju Tržiča in Kranja. Posebne pozornosti je bila deležna stota obletnica smrti dr. Franceta Prešerna. V februarskih številkah sta o njem največ pisala dr. France Kidrič in Črtomir Zorec. Kranjski mestni ljudski odbor je sklenil, da bo vzel v oskrbo hišo, v kateri je Prešeren umrl, in jo obnovil, da bo taka, kot je bila 8. februarja leta 1849. V vežo so postavili pesnikov doprsni kip. Odkrili so ga na praznični dan opoldne. Kip je izdelal kipar Frančišek Smerdu. Tudi osrednja slovenska proslava v spomin na stoto obletnico njegove smrti je bila ob njegovem grobu v sedanjem Prešernovem gaju v Kranju. Med številnimi gosti je bil tudi takratni jugoslovanski minister za znanost in kulturo Rodoljub Čolaković.
Gorenjski glas je leta 1949 in 1950 pisal o ustanavljanju kmetijskih obdelovalnih zadrug, tako imenovanih KOZ, o množičnih zborovanjih v podporo priključitve Koroške Jugoslaviji, na katerih so obtoževali Sovjetsko zvezo, ker naj bi bila kriva, da je Koroško dobila Avstrija. Naši predhodniki iz tistega časa so pisali o tem, da je ameriški pisatelj slovenskega rodu Luis Adamič obiskal Tržič in Dražgoše, kjer je bil že pred drugo svetovno vojno in požigom vasi. Dopisniki časopisa, večinoma posebej izbrani predstavniki krajevnih odborov Osvobodilne fronte (uredništvo je zanje organiziralo posebne sestanke – op. p.), so poročali, da so predvsem večji kmeti nasprotovali načinu odmere kmečkega davka in ustanavljanju kmetijskih obdelovalnih zadrug. Enega od žabniških kmetov, ki naj bi požgal zadružno poslopje, so obsodili na smrt. Časopis je pozival k zbiranju pomoči za Srednjo vas v Bohinju, ki jo je uničil nenaden požar. Leta 1949 so se na primer začeli pripravljati na gradnjo smučarskega doma na Joštu nad Kranjem, v Podbrezjah pa so odprli zadružni dom. Gorenjski glas je leta 1949 vso prvo stran namenil smrti Otona Župančiča.