V Franciji

Spomini na vojne dni (3)

Ugotovili smo, da nas ne marajo, ker ne znamo nemško. Dajali so nam razne kazni: »Lezi, vstani, teci, plazi se s plinsko masko« itd. Čutili smo, da smo zanje manjvredni in da se imajo sami za nadljudi. Na vežbah sem zbolel in bil 16 dni v mestni bolnišnici na zdravljenju, kjer so skrbeli poleg ostalih bolnikov tudi za nemške vojake v okupiranem zaledju. Frontna linija se je vedno bolj bližala iz Kijeva proti Korostenu, zato nas je okrog tristo vojakov 4. oktobra 1943 vlak odpeljal na drugo frontno linijo, čez Korosten. Ko smo prispeli na postajo, smo že slišali ropot lahkega orožja in granat.

Nazaj na Dansko

Od vlaka novinci, ki je stal na progi, se nismo smeli oddaljiti več kot sto metrov. Jaz sem ravno jedel odtrgan paradižnik na njivi kakih šestdeset metrov od vlaka, ko sem zaslišal povelje: »Vojaki s priimki z začetnicami S, Š, T, U, V, Z, Ž hitro na vlak!«

Med vojaki Nemci in Avstrijci smo se znašli tudi mi, Slovenci: Sušnik, Sitar, Šimenc, Šket, Tanko, Turk, Uršič, Urh, Vidic, Visiak (Bizjak), Zidar, Zupan, Žagar, Žvab. Vlak je odpeljal nazaj čez Korosten in nas spotoma nameščal po bunkerjih, da smo varovali progo. Tako je Jože Urh pristal na bunkerju šest, jaz (Uršič) in Visiak (Bizjak iz Podgorja) pa v bunkerju številka pet. Tam smo ostali do 31. decembra 1943, ko so nas odpeljali proti Poljski. V bunkerju šest ni bilo žrtev, v našem pa je ruski partizan ustrelil v glavo fanta s Tirolskega. Poleg tega smo trpeli tudi hud mraz, saj se je decembra živo srebro spustilo na minus 43 stopinj Celzija. Zaradi mraza se je straža menjala na pol ure, snega pa je bilo do trideset centimetrov.

Do marca 1944 smo pripotovali do Danskega mesta Ribe. Tu smo imeli le malo obveznosti. Malo smo stražili in veliko počivali, počutili smo se kot turisti. Dobivali smo tudi nekaj denarja za cigarete ali priboljške. Dovolili so tudi dopuste in tako sem odšel v Baden Baden, kamor me je vzel s seboj neki löjtnant, ki je garantiral zame, plačal mi je tudi prenočišče in hrano za deset dni. V tem turističnem mestu sta me obiskala brat Johan in sestra Mici.

Normandija

Invazija na Normandijo v Franciji se je začela 6. junija 1944. Že 9. junija je bilo naših mirnih dni na Danskem konec in vlak nas je odpeljal okrog 130 vojakov s poveljniki proti Nemčiji. Dne 24. junija 1944 smo z vlakom prispeli na Nizozemsko, v Rotterdam, kjer smo bili tri noči, nato pa smo krenili peš ob obali proti jugu. Hodili smo vse noči, po kakšnih trideset kilometrov na noč, spali in počivali pa smo podnevi v gozdičkih ob obali. Skrivali smo se pred bojnimi letali, ki so preletavala obalo. Ob reki Seni so nas naložili na tovornjake in naš 3. bataljon je vstopil na fronto ob mestu Caen v Franciji 27. julija 1944 v poznih večernih urah in ob hudi nevihti, da je ob pokanju orožja še grmelo, tako da je bil pravi vojaški pekel. Dva dni je pokalo, poleg tega smo bili tudi brez hrane. Šele 29. julija je uspelo komori skuhati »Erbsen Suppe« (grahovo juho), bataljon pa je zasedal gozdno križišče in v zraku se je čutila napetost pred viharjem. Bil sem v zasedi na desetmetrski vzpetini s protitankovsko pestjo in sem šel kot zadnji po kosilo ob spremstvu vojaka iz čete. Bil je visok sudetski Nemec – Poljak. Ko so mi nalili juho, sva se vračala po bližnjici čez gozdno pot, ki je imela približno 1,2 metra usada. Spremljevalec mi je rekel: »Ge veiter!« (Pojdi naprej!) Gledal me je, kako sem se spustil na kolovoz in se dvignil na nasprotno ravan, ko zakliče: »Vartmich!« (Počakaj!) V hipu sem pomislil, da me verjetno straži? Sem morda po kazni protitankovec? Ko se je iz kolovoza vzpenjal k meni, sem mu kosilo pljusnil v obraz in mimo vojakov, ki so počivali, zbežal v goščavo. Nekajkrat sem spremenil smer bežanja in tako ubežal strelom zasledovalcev nekdanje lastne čete. Prečkal sem še drugi kolovoz in srečno ubežal Nemcem, ki sem jim bil kot prisilni mobiliziranec, kot rečemo, le »kanonfuter«.