Najraje je kar Janez

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 24. julij 2017 / 10:23

Njegovo polno ime je Janez Ismael Armand Ropret. Mama Leila je Francozinja alžirskih korenin, oče Jaka Ropret je Tržičan. Družina živi v Parizu, Janez Ismael Armand pa je v Sloveniji ravno zaključil mladinsko poletno šolo slovenščine. Zaključne prireditve se je udeležil tudi njegov dedek, legendarni pevec Janko Ropret.

Tržič – Zakaj ima kar tri imena, je Janez Ismael Armand pojasnil: »Mama in oče sta se odločila, da bova z mlajšim bratom Maëlom Mihom Saidom glede na njuno poreklo imela več imen: slovenskega, alžirskega in francoskega. Ampak najraje sem Janez in tudi v Franciji uporabljam samo to ime.« Janez je v petek v Ljubljani zaključil 14-dnevno mladinsko poletno šolo slovenščine, ki jo je izvedla Filozofska fakulteta v Ljubljani, sofinancirala pa ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. »Kot otrok sem več govoril slovensko doma z očetom, pogosto smo bili tudi na počitnicah v Sloveniji. Sčasoma sem jezik kar pozabil, imel pa sem veliko željo ga osvežiti. Že lani smo se doma pogovarjali o tem, da bi obiskal poletno šolo slovenščine,« je povedal. Sedemnajstletniku se je želja uresničila, najprej naj bi bila šolnina za poletno šolo slovenščine darilo njegove tete Neže, a je dobil štipendijo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Janez ni usvojil samo nekaj slovnice in krepil besednega zaklada, ampak je šola s svojim raznovrstnim programom ponudila spoznavanje zgodovine in kulture Slovenije, tudi z izleti. Janez je prepričan, da je slovenski jezik eden težjih evropskih jezikov, se mu pa zdi zelo zanimiv in bogat jezik. Poletna šola slovenščine je bila tudi zabavna, ne nazadnje se je je udeležilo kar 121 mladih, ki so prišli še iz Argentine, Italije, Kanade, Makedonije ...

Lepa narava, lepa dekleta in dobra hrana

Janez ima deželo svojega očeta zelo rad. Pravi, da je lepa, da imamo veliko lepih deklet in dobro hrano. Uživa v naravi in v tukajšnji sproščenosti in prijaznosti ljudi, še doda. Ne gre mimo vprašanja, ali je podedoval kaj pevskega talenta po dedku Janku Ropretu, legendi slovenske popevke. »Zapeti že znam, pevec pa nisem. Igram klavir. Vem pa, da je dedek zelo znan slovenski pevec.« Janez se je ukvarjal s športom, v večji meri z badmintonom in judom, a mu za kaj drugega kot za šolo zdaj ostaja vse manj časa. Drugo leto ima maturo, za naprej pa razmišlja o študiju prava in upa tudi na kakšno študentsko izmenjavo s Slovenijo. »Včasih še koga slišim reči, da je Slovenija del Jugoslavije. To me pojezi ... Slovenija je resda mlada država, ampak ima močno identiteto. Mora imeti svojo prepoznavnost, da se ne bo še kdaj dogodilo, da bodo na kakšni športni prireditvi obesili slovaško namesto slovensko zastavo,« razmišlja povsem po odraslo.

Z Janezom je bil v Sloveniji tudi njegov mlajši brat Maël. Medtem ko se je Janez učil slovenščine in štirinajst dni bival v Ljubljani z drugimi mladimi v dijaškem domu, pa je desetletnik užival v družbi sorodnikov na Gorenjskem. Spoznaval je hribe, se kopal v Blejskem jezeru, z dedkom Jankom nabiral gobe ... skratka počel stvari, ki jih pariško življenje ne pozna. Janez pa je v najinem kratkem srečanju v Tržiču še povedal, da bo imel že naslednjo priložnost za odlično vajo slovenščine na otoku Silba, kamor bo potoval s starši na počitnice in kamor zahaja tudi veliko Slovencev.