Plezali na Vse ali nič

Urban Novak, Marko Prezelj (oba AO PD Kamnik) in Aleš Česen (Alpski gorniški klub) so konec junija sklenili alpinistično odpravo Kijaj Nullah 2017 in zabeležili nov vrhunski vzpon v indijski Himalaji. Ob veliki sreči z vremenom so preplezali težko prvenstveno smer Vse ali nič v zahodni steni Arjune.

Kamnik – Alpinistično odpravo so trije izkušeni alpinisti Aleš Česen, Marko Prezelj in Urban Novak (slednji je bil tudi vodja odprave) začeli 24. maja, zaključili pa zadnji dan junija. Kot poroča Novak, jim je v kishtwarski Himalaji, nekoliko južneje od Karakoruma – v gorah nad slikovito dolino Kijaj Nullah, uspelo uresničiti več zastavljenih ciljev. Sprva so za aklimatizacijo v dveh dneh preplezali novo snežno-ledno smer v severnem grebenu dobrih 6000 metrov visoke gore P6013, nato pa v treh dneh še prvenstveno kombinirano smer na dobrih dvesto metrov višjo Arjuno, kar je bil sploh drug vzpon na glavni vrh te gore in sploh prvi v alpskem slogu.

Naveza je imela zelo veliko srečo z vremenom, saj so imeli v celotnem času bivanja v in nad baznim taborom le šest dni vremena brez padavin, kar pa so več kot dobro izkoristili. »Pogumni imajo srečo, pravijo. Ne vem, koliko smo bili pogumni, vendar srečo smo vsekakor imeli. Veliko,« je odpravo povzel Aleš Česen, ki je v svojem poročilu tudi slikovito opisal plezanje po zahodni steni Arjune.

Prav vsak meter je bil borba zase

»Moram priznati, da se mi je ob prvem frontalnem pogledu na Arjuno, ko smo plezali na P6013, naredil manjši cmok v grlu hkrati z navdušenjem in motivacijo. Takoj smo videli, da bo najlepša in najdirektnejša linija vse prej kot lahka, prav lahko za nas tudi nepreplezljiva. Ob prvem napovedanem oknu lepega vremena nam je že začelo zmanjkovati časa. Treba je bilo iti na vse ali nič. Pod steno smo prišli popoldne v meglicah, vendar smo kljub temu ostali optimisti. Budilka je prvič zvonila ob dveh zjutraj. Zunaj je bilo megleno in sneženo. Nočni veter nam je s snegom zapolnil predprostor v šotoru. Srečo poskusimo ob treh, vendar je situacija podobna. Po peti uri se vreme počasi umiri. Sledi hitra odločitev in začnemo standardne jutranje priprave na vzpon. V spodnjem delu sledimo snežno-lednemu terenu in prvih 500 m plezamo nenavezani. Potem stvar postane pestra, tako v plezalnem kot v plazovnem smislu. Popoldansko sonce se upre v steno nad nami in ponoči sveže zapadli sneg oživi. Prvih nekaj plazičev je še zanimivih, potem pa situacija hitro neha biti zabavna. Po šestih raztežajih napetega plezanja po kombiniranem terenu najdemo nekoliko desno od svoje linije najprimernejši prostor za bivakiranje na višini okoli 5650 m. V nekaj minutah nas zajame noč. Po nekaj urah imamo v sneg izdelano polico, ki je sicer premalo široka za postavitev šotorčka, vendar dovolj široka, da se lahko vsi za silo uležemo. Po nekaj urah spanca se prebudi nov dan, sprva brez oblačka. Naslednji trije raztežaji so ključ smeri. Povsem navpični, na mestih previsni požlejeni kombinirani svet nam vzame polnih osem ur aktivnega plezanja. Počasni smo bili tudi zaradi neskončnega čiščenja nakopičenega neuporabnega snega. Ne spomnim se, da bi kdaj plezal tako težke kombinirane raztežaje na takšni višini. Prav vsak meter je bil borba zase. Sledil je niz lednih raztežajev v nekoliko položnejših razmerah. Normalno bi jih izkušen alpinist zmogel brez večjih težav. V našem primeru moramo priznati, da smo bili fizično že dodobra načeti, za nameček pa so bile konice naših derez in cepinov vse prej kot konice. Granitna skala na žalost še nikoli ni bila prizanesljiva do jekla. Medtem ko nas oplazi nevihta in ujame trdna noč, Urban v slabem soju svetilke najde prostor, primeren za bivakiranje. Zopet bivakiramo brez šotora, vendar srečni, ker se je vreme popravilo in ker smo vedeli, da je težji del smeri za nami. Jutro je razkrilo, da smo višje, kot smo si mislili,« je plezanje opisal Aleš Česen.

Trojica je na vrh stopila okoli ene ure popoldne, naslednji dan pa jih je v baznem taboru že ujelo večdnevno deževje, tako da so, kot pravijo, za dosego cilja ujeli »zadnji vlak« na odpravi.