Slovo od rodne vasi

Besedilo: Franc Uršič
Kategorija: Zanimivosti / / 12:36

Spomini na vojne dni (1)

Spadam med tiste, ki smo v mladosti doživeli vojno in grozovito trpljenje ter po srečnem naključju preživeli. Čakam 93. rojstno obletnico, sem srečno poročen 67 let z ženo Veri, imam dve hčerki, pet vnukov in pet pravnukov, ki se jim bo kmalu pridružil še šesti. Moj najstarejši brat Rudi je praznoval že 96. rojstni dan. Vsi drugi sorodniki so pomrli mlajši od mene. Glede na to, da je že mnogo mojih sorodnikov odšlo k večnemu počitku, lahko rečem, da sem srečen starček.

Te spomine sem napisal vsem tistim, ki mi privoščijo prijazno besedo, se me spominjajo na svojih potovanjih in izletih in mi pišejo.

Rodil sem se v Godiču, hodil v šolo Mekinje in tri mesece v Komendo, 1. avgusta 1939 pa sem se šel učit za trgovca v Kamnik in opravil večerno trgovsko šolo. Prvega avgusta 1942 sem postal trgovski pomočnik pri Alojzu Rodiču v Kamniku. Nemški napad na Jugoslavijo se je zgodil 6. aprila 1941, takrat sem bil še vajenec in okupacija se je čutila tudi v trgovini. Nemški vojaki so želeli pokupiti vsa toaletna mila, kavo in čokolado. Pojavili so se tudi gestapovci – nemška policija in domači simpatizerji okupatorja, tako da smo bili v strahu. Nemci so 27. julija 1941 na Perovem ubili Miklavčiča in Mlakarja, 22. avgusta 1941 so po mučenju ustrelili trgovskega pomočnika Mirka Exlerja in še isti dan pet talcev v Smledniku in pet v Brezjah pri Krtini. V Kamniku so 30. junija 1942 pri takratni pošti obesili osem talcev, med njimi tudi mojega birmanskega botra Antona Balantiča. Aretirali so ga na Dolu pod Veliko planino, ko je tam drvaril. Odpeljali so ga v Begunje, od tam pa na vislice. Te talce, ki so bili obešeni pri pošti, sem videl, ko sem šel na delo in me je prizor zelo pretresel ter se dogodka spominjam še dandanes. Proti koncu leta 1942 sem dobil poziv za odhod v RAD. Rad bi pobegnil v partizane, iskal sem zveze, pa mi kot neukemu osemnajstletniku ni uspelo. Tako sem 11. januarja 1943 vzel v roke lesen kovček s prtljago in z drugimi sovaščani, ki so bili vpoklicani, odkorakal na avtobus v Kamnik. Med potjo mi je sovaščanka dala v roko pol litra žganja. Španov Tone, ki je bil leto starejši od mene, je dejal: »Dečki, poglejte z Zduše še enkrat naše lepe kamniške vršace in našo vas Godič. Ali bomo to še kdaj videli ali nikoli več?« Takrat je sestra Mici vzela moj kovček, jaz pa sem se dotaknil mamine svetinjice, ki mi jo je dala, da bi se srečno vrnil. Odprl sem domačega in naredil prvi požirek, ko sem prišel na Dolgo brv pa zadnjega ter stekleničko vrgel v Kamniško Bistrico. Na brvi sem srečal svojega očeta, ki me je objel in v joku dejal: »Francelj ali se bova še kdaj videla?« Res se nisva videla nikoli več, ker je na moj 20. rojstni dan, 15. novembra 1944, umrl, jaz pa sem bil takrat v Edinburgu – v angleški vojaški uniformi, pripravljen za odhod v London.