Ob rezultatih ostal brez besed

Med letošnjo elito slovenskih maturantov, ki so dosegli vse možne točke pri splošni maturi, se je uvrstil tudi Miha Katrašnik iz Verja, zdaj že nekdanji dijak Gimnazije Škofja Loka.

Kakšen je občutek, ko se zaveš, da si najboljši med najboljšimi?

»V bistvu sem bil kar presenečen, ker nisem imel takega občutka. Že če bi postal zlati maturant, bi bilo presenečenje, ko sem ugotovil, da imam vse točke, mi pa sploh ni bilo jasno, kaj se je zgodilo.«

Ampak vsaj potihem ste gotovo pričakovali, saj ste morali pokazati kar precej znanja za tak rezultat?

»Približno sem vedel, da imam možnosti, a občutka nisem imel tako dobrega.«

Ste težko čakali rezultate? Ste bili že takoj ob 7. uri za računalnikom?

»Rezultate sem pogledal že ob sedmih zjutraj, čeprav sem po koncu mature poskušal malo pozabiti na vse in sem šele v nedeljo zvečer postal spet malce bolj nervozen. Na srečo mi ni bilo treba vstati ob peti uri zjutraj, kot so morali včasih, ko so bili rezultati dostopni že tako zgodaj.«

In kako ste sprejeli dejstvo, da ste dosegli vse možne točke?

»Super občutek je bil, nekaj časa sem ostal brez besed.«

Kako so to, da ste diamantni maturant, sprejeli vaši domači?

»Bili so seveda navdušeni, saj tudi oni niso pričakovali tega. Tako da so zelo ponosni name.«

Ste tak rezultat tudi kaj posebej praznovali?

»Na podelitvi maturitetnih spričeval sem se po skoraj treh tednih spet srečal s sošolci, saj prihajamo z različnih koncev. Lepo se je bilo spet družiti v šolskih klopeh. Zato smo želeli izkoristiti, da smo spet skupaj, in smo se takoj po podelitvi odpravili na izlet v Bohinj.«

Kako pa sošolci in prijatelji gledajo na vaš rezultat?

»Malo smo se tudi pohecali na ta račun, saj smo imeli vedno navado vse obrniti na šalo. Sošolci me poznajo in so vedeli, da sem sposoben biti dober, a ta rezultat je bil vseeno nad tem, kar smo doslej prikazali v šoli. V razredu je bilo namreč še več dijakov, ki bi bili prav tako sposobni doseči tak rezultat. Samo iz našega razreda je bilo devet zlatih maturantov. Pri tem, da dosežeš vse točke, pa je vseeno tudi malo loterije. Vse se mora poklopiti.«

Lahko tak rezultat že vnaprej načrtuješ oziroma se ves čas pripravljaš z zavestjo, da želiš doseči vse točke?

»Po mojem je to skoraj nemogoče načrtovati, ker kot sem rekel, je zraven tudi malo loterije. Lahko pa se potrudiš, da postaneš zlati maturant – če se vsa štiri leta gimnazijskega izobraževanja zelo trudiš, je že zato velika verjetnost, da boš to dosegel.«

Kako so bile torej videti vaše priprave na maturo, predvsem v zadnjih dneh? Je bilo potrebnega veliko odrekanja?

»Na neki način je bilo res potrebno tudi odrekanje, saj si je bilo predvsem v zadnjih dneh treba postaviti prioritete. Takrat je bilo tudi psihično naporno se pripraviti na učenje, saj gre le za snov štirih let, ki si jo že veliko pozabil. Ampak takrat se na srečo nisem zavedal, da ciljam na tako izvrsten rezultat, čeprav sem seveda želel doseči 'spodoben' rezultat.«

Se torej strinjate, da je matura za dijake kar hud stres?

»Na srečo na fakulteti za elektrotehniko ni tako hude omejitve in mi je bil vsaj ta stres prihranjen, a si kljub temu pod rahlim stresom že zato, ker se v nekaj urah veliko odloči. A sem imel srečo, da smo se s sošolci zelo dobro razumeli in smo se še v zadnjih minutah znali sprostiti. Pomaga, če ne misliš ves čas na to, kaj te čaka.«

Kdo vam je še v psihično najbolj napornih trenutkih stal ob strani?

»Zagotovo družina, doma me zelo spodbujajo. Razen tega sta mi bila s svojimi izkušnjami v pomoč starejši brat in sestra, ki sta že opravila maturo in sta mi lahko pomagala pri nekaterih »tehničnih« zadevah, da mi vsaj na to ni bilo treba misliti.«

Vam je kateri od izpitov delal posebne težave oziroma ste se na katerega še posebno skrbno pripravljali?

»Psihično najbolj naporen je bil zame ustni izpit iz slovenščine, ko si sam pred profesorjem, snovi je pa čez glavo. Že to, da vse samo še enkrat prebereš, ti vzame veliko časa, zato nisem bil prepričan, če znam dovolj.«

Kateri pa je bil v srednji šoli vaš najljubši predmet?

»Vsekakor fizika, dvakrat sem se uvrstil celo na državno tekmovanje iz fizike.«

V kakšnem spominu vam bodo ostala srednješolska leta?

»Zagotovo se je bilo treba kar potruditi za šolo, ni bilo vedno čisto lahko, čeprav je glede na rezultat na maturi mogoče zdaj videti tako. Zagotovo pa bom v lepem spominu obdržal sošolce in profesorje, zaradi katerih je bilo vendarle lepo v šoli. Imel sem res srečo s sošolci, saj smo se zelo dobro razumeli in si tudi pomagali med sabo ter spodbujali drug drugega. Spodbudno je bilo tudi okolje, v katerem se je cenil trud in spoštovalo znanje, saj recimo v osnovni šoli ni bilo vedno tako.«

Boste zelo pogrešali prijatelje?

»Upam, da se bomo še vedno veliko srečevali, čeprav se zavedam, da začenjam novo poglavje v življenju.«

Koliko so k vašemu uspehu pripomogli profesorji na gimnaziji?

»Veliko so nam pomagali in nas usmerjali ter nam podali tiste informacije, ki smo jih potrebovali, tako da menim, da so zelo korektno in kakovostno opravili svoje delo. Pomagali so nam tudi pri pripravah na maturo. Takoj je lažje, ko veš, kaj je res pomembno in kaj se je treba naučiti.«

Ste bili tudi sicer odličnjak?

»Vsa štiri leta sem končal z odličnim uspehom.«

Potem so bila najbrž tudi zaradi tega pričakovanja na maturi toliko večja?

»Zagotovo, treba je bilo nekako upravičiti ocene iz preteklih let. Za profesorje in šolo zato rezultat na maturi pomeni potrditev njihovega dela, če se dobre ocene iz preteklih let odrazijo tudi na maturi.«

Zakaj ste izbrali škofjeloško gimnazijo, čeprav iz Medvod tudi do Ljubljane nimate daleč?

»Že brat je obiskoval škofjeloško gimnazijo in o njej širil dober glas, s čimer je prepričal tudi mene. Obenem pa je bila odločitev tudi praktična, povezana s prevozom, saj je v smeri Škofje Loke precej manj prometa, kot če bi se vozil v središče Ljubljane, kar pomeni, da sem bil hitreje v šoli in doma. Že prej pa sem tudi slišal, da je škofjeloška gimnazija dobra, nekaj je pripomoglo še to, da je v prijetnem okolju – v okolici je veliko zelenja, Škofja Loka pa je lepo mesto. Med odmori se je bilo zato prijetno sprehajati okrog šole in po mestu.«

Ste se družili tudi po šoli?

»Ne, družili smo se predvsem med odmori, po šoli pa smo šli vsak v svojo smer.«

Kaj je najpomembnejša lekcija, ki jo lahko mlad človek dobi skozi gimnazijsko izobraževanje?

»Najbrž to, da pridobiš delovne navade, kar nam bo prišlo prav tudi pri nadaljnjem študiju in opravljanju poklica. Gimnazija ti namreč spremeni pogled na to, koliko se je dejansko treba učiti, v osnovni šoli je precej drugače.«

Spremljate dogajanje v Sloveniji in svetu? Glede na to, da ste še mladi in imate še vse pred sabo – vas skrbi čas, v katerem živimo, ko se soočamo z nevarnostjo terorizma, begunci, socialno neenakostjo, okoljskimi problemi ...?

»Take stvari te zagotovo postavijo na realna tla, saj vidiš, da ni vse lepo. A vsaj za okoljske probleme se na obzorju že kažejo neke rešitve, čeprav se zavedam, da smo še daleč od tega, da bi to v celoti rešili. Obstajajo alternative, da ne bi toliko onesnaževali okolja, a bo treba te tehnologije še izpopolniti.«

Mnogi mladi Slovenije ne dojemajo kot zelo perspektivnega okolja in iščejo priložnosti v tujini. Kako vi gledate na to?

»Razumem tiste, ki gredo v tujino, kjer je tudi standard višji in mogoče zato vidijo boljše priložnosti zase. A menim, da se priložnosti kažejo tudi pri nas, predvsem v manjših podjetjih, ki lahko tudi zrastejo, kar dokazujeta recimo Pipistrel in Akrapovič.«

Kakšna so vaša pričakovanja v zvezi s prihodnjim poklicem?

»Pravijo, da so ta čas elektrotehniki še kar zaposljivi, a v nekaj letih se lahko še precej spremeni.«

Čemu se najraje posvečate v prostem času?

»Rad se sproščam v naravi, kolesarim, rad imam tudi nogomet in pohodništvo.«

Kako pa preživljate letošnje najdaljše počitnice?

»Verjetno jih bom zapolnil z zgoraj omenjenimi aktivnostmi, šel bom tudi na morje, kakšnih drugih načrtov pa nimam, mogoče se bo še kaj pokazalo sproti.«