Prihaja iz dežele jutranjega miru

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. julij 2017 / 12:19

Sun Woo Irgl je po rodu Južnokorejka, njen mož Radoslav Irgl je Slovenec, doma s Ptuja. Pred sedmimi leti so si s sinom in tremi hčerami ustvarili dom v Kranju. Sun Woo je nad gorenjskim glavnim mestom navdušena, ker je mesto na vsakem koraku obdano z naravo. V Sloveniji sicer živi le malo Južnokorejcev, okrog 25, Sun Woo in Radoslav pa sta se spoznala v Nemčiji ...

Sun Woo je v okolici Seula, glavnega mesta Južne Koreje, študirala teologijo, leta 1994 pa se je udeležila študentske izmenjave v Nemčiji, kjer je ostala leto dni. To je bil njen prvi stik z Evropo. V Nemčijo se je občasno vračala, tam delala na sedežu Mednarodnega družinskega društva za mir in združitev v svetu, katerega članica je. Društvo prireja srečanja in na enem od njih je spoznala bodočega moža, Slovenca Radoslava Irgla, doma s Ptuja. »Z Radoslavom sva ohranjala stik. V Slovenijo sem nekaj let prihajala samo na dopust. Ko sva se odločala za skupno življenje, sva razmišljala tudi o začasni selitvi v Južno Korejo, a je prevladalo življenje v Sloveniji. Leta 1999 sem se v Slovenijo preselila za stalno. Živela sva na Ptuju, v Mariboru, več let v Ljubljani in zadnjih sedem let v Kranju,« pripoveduje Sun Woo. Poročila sta se v Južni Koreji. Sun Woo je povedala, da je bila uradna ceremonija v poročni dvorani kratka, da pa je bilo nadaljevanje poročnega dne bolj tradicionalno. Ženin in nevesta sta se skladno s tradicijo preoblekla v značilna korejska oblačila, neke vrste nošo, mladoporočenca pa sta pred starši in sorodniki naredila tradicionalni polni poklon, ti pa so jima nato zaželeli vse dobro na skupni življenjski poti.

Otroke uči maternega jezika

Zakaj sta izbrala ravno Kranj? »Mož je imel posel skupaj s prijateljem, ki živi blizu Kranja. Vsi prijatelji so nama svetovali, da je Kranj dobra izbira za življenje. Res se tukaj dobro počutimo, narava je tako blizu. Nasploh lahko rečem, da sem Slovenijo že ob prvih vtisih začutila kot mirno, udobno za življenje in precej sproščeno. Težave sem na začetku seveda imela s sporazumevanjem, kajti slovenščina je bila zame zares težek jezik. Obiskovala sem tečaj na filozofski fakulteti, saj razen ''Jaz sem iz Južne Koreje in imam enega sina'' po slovensko nisem znala povedati.« No, v teh letih se je veliko spremenilo. Sun Woo lepo govori slovensko in tudi njena družina se je povečala. Ima štiri otroke, po vrsti so Kristian Bernard, Julija Ana, Glorija Lea in Tia Elena. Najstarejša dva sta že gimnazijca. »Z otroki se doma pogovarjam v maternem jeziku, želela bi, da bi imela še več časa,« je povedala Sun Woo. Po njenih podatkih v Sloveniji živi le okrog 25 Južnih Korejcev, se pa vsi poznajo med sabo in se občasno tudi družijo na družinskih srečanjih. Sun Woo se je tudi sicer lepo vživela v novo okolje. Poje pri manjšem pevskem zboru Zven miru, rada predava o Južni Koreji. Predavanja je že imela na nekaj osnovnih šolah – v Osnovni šoli Jakoba Aljaža Kranj in v Tržiču, pa v več knjižnicah.

Lepi spomini na Sang-Ju

»Seveda imam kdaj pa kdaj domotožje. V Južni Koreji so mama, brat, dve sestri, ena sestra pa se je preselila na Japonsko. Vedno znova se najde kakšen lep spomin, ampak v Sloveniji sem si ustvarila družino in tukaj se počutim zdaj doma,« je pojasnila Sun Woo, ki prihaja iz jugovzhodnega dela Koreje, iz mesta Sang-Ju s približno petdeset tisoč prebivalci, kar je za tamkajšnje razmere zelo majhno mesto. Do srednje šole je živela tam, potem so se z družino preselili v okolico Seula. Lepe spomine ima na Sang-Ju, na mesto s podeželskim pridihom, v katerem so se otroci v šolo lahko vozili s kolesom. »V Južni Koreji vrtec ni obvezen, osnovna šola traja šest let, srednja šola tri leta, visoka šola prav tako tri leta, potem je še možnost fakultete. Imamo tako javno kot zasebno šolstvo, starši pa danes ves svoj trud, tudi denar, usmerijo v izobraževanje svojih otrok. Sama sem izbrala teologijo. Bila sem precej resen otrok, veliko sem razmišljala o življenju, sebi, vrednotah ... Dobre šolske ocene ti odpirajo poti, tako kot v Sloveniji, zanimivo pa, da na področju teologije nikoli nisem delala. Sam študij teologije je bil zelo zahteven, in ko doštudiraš, ugotoviš, da si šele na začetku neke poti ...« Sun Woo je tudi povedala, da je življenje v Južni Koreji bolj tradicionalno kot v Sloveniji, a po drugi strani opaža, da silovit gospodarski razvoj v Južni Koreji družine vse bolj odtujuje. »Južna Koreja je samo petkrat večja od Slovenije, ima pa 52 milijonov prebivalcev, od tega samo v Seulu 12 milijonov. Vsak dan se s podzemno železnico pelje več kot tri milijone ljudi. Velika konkurenca vlada na vsakem koraku, že pri vpisu otroka v dober vrtec ali boljšo osnovno šolo ...« Vsi njeni otroci so že bili v njeni domovini, ki so ji včasih rekli dežela jutranjega miru. Sun Woo je Južno Korejo v zadnjih letih večkrat obiskala tudi zaradi poslovnih stikov s Slovenijo, zdaj ne več tako pogosto, ker je zamenjala službo. Dela v turistični agenciji v Domžalah. Njeni sorodniki so jo že obiskali v Sloveniji, a kot pravi, njeni rojaki ne hodijo za dlje časa na dopust: »Na papirju že imajo letnega dopusta okrog petnajst dni, ampak ga nekateri ne porabijo v celoti, ker se bojijo izgubiti službo. Običajen delovnik je od 9. do 12. ure, potem je ura prosto za kosilo in spet delajo od 13. do 18. ure. Ampak če ob šestih zvečer dela ne zaključijo, še ne gredo domov. Če delavec ne zdrži takega tempa, delodajalec hitro začne iskati drugega.«

Ena večjih sprememb: hrana

To, da so sorodniki in prijatelji tisoče kilometrov stran, je bila za Sun Woo seveda največja sprememba. In pa hrana. »Potice še ne znam speči, spečem pa jabolčni zavitek. Večkrat doma pripravim korejsko hrano, za katero je značilen riž (in ne krompir kot v Sloveniji), veliko je juh, morske hrane ... veliko je tudi fermentirane hrane. Še najbolj pa se razlikujejo začimbe. Precej uporabljam pekoči čili in moji otroci so tega okusa navajeni. Ves čas je na voljo kimiči, to je tradicionalna fermentirana priloga k jedem, pripravljena iz kitajskega zelja, namočenega v soljeni vodi. Odcejenemu in omehčanemu zelju dodam pekoči čili, česen, ingver, mlado čebulo in ribjo omako. Vse skupaj pustim en dan počivati na sobni temperaturi, nato ga dam v hladilnik. Je posebnega okusa, a zelo okusen in zdrav. Tudi nekateri Slovenci ga poznajo in ga radi jedo.«

Boleča zgodovina in gospodarsko uspešna sedanjost

Čudovita narava, starodavne palače in templji, utrip glavnega mesta, še zlasti ponoči, bogata in raznolika kulinarika. S temi besedami bi Sun Woo povabila turista, naj obišče Južno Korejo. »Med turisti najbolj obiskana pa je meja med Južno in Severno Korejo približno petdeset kilometrov severno od Seula. To je neka druga resničnost.« Resničnost, ki jo še danes z veliko bolečino občuti vsak Južni Korejec, prepričano doda sogovornica: »Veliko je bilo trpljenja v državljanski vojni, dva milijona ljudi je umrlo na obeh straneh, skoraj iz vsake družine nekdo. Smo en narod, a imamo ločeni državi. Več kot deset milijonov ljudi (družin) naj bi bilo ločenih, pa ne vemo niti, ali so živi, ker ima Severna Koreja komunikacijsko blokado. Vse skupaj je še vedno zelo boleče.« Kot na kratko razloži, je bil korejski polotok razdeljen po koncu druge svetovne vojne, ko so 38. vzporednik določili kot mejo med območjema ameriške in sovjetske prehodne uprave. Južni del je pod ameriškim okriljem stopil na pot demokratizacije, severni del pa je pod mentorstvom Sovjetske zveze stopil na pot komunizma. Leta 1950 so severnokorejske sile izvedle invazijo na jug, sledilo je nekaj let silovitih spopadov. Boji med državama so se končali leta 1953 s podpisom premirja in nastankom demilitarizirane cone.

Se je pa južna Koreja iz ene izmed najrevnejših držav sredi prejšnjega stoletja razvila v eno od svetovnih gospodarskih velesil. Temu pravijo »čudež na reki Han«. Pomemben korak k njeni prepoznavnosti v svetu so bile poletne olimpijske igre leta 1988 v Seulu, je še povedala Sun Woo. Naslednje zimske olimpijske igre februarja 2018 bodo prav tako v Južni Koreji, potekale bodo v mestu Pjongčang.