Divja lepota

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / / 17:53

Monte Jama (1165 m) – S skromno nadmorsko višino je dvoglava vzpetina videti precej ponižna v primerjavi z mogočnimi vrhovi v bližnji okolici. A tako kot marsikaj v življenju vara na prvi pogled tudi naš vrh v svoji skromnosti skriva divjino in lepoto.

Tokratni izlet nas bo popeljal na skrajni zahod Zahodnih Julijskih Alp. Vzpetina s skromno nadmorsko višino skriva preplet številnih divjih grap, mnoge je treba prečiti, večkrat se lahko zgodi, da so deli poti neprehodni, itd. Skratka, divjina, a kljub temu na vrh vodi lepo speljana pot, ki večinoma poteka skozi gozd, v senci. A naj to ne pomeni, da ni vroče. Ob mojem obisku je ponoči očitno močno deževalo. Pot je bila mokra, v zraku je bila sopara in znoj je tekel v potokih.

Izhodišče vzpona je vas Kluže / Chiusaforte v Italiji. Zapeljemo se do Trbiža, kjer po stari cesti nadaljujemo proti Udinam. Peljemo mimo Tablje / Pontebbe in naslednja večja vas je naše izhodišče. Z glavne ceste zavijemo levo proti sedlu Na Žlebeh / Sella Nevea, prečimo most in zapeljemo v Reklanico / Raccolano. Parkiramo pod stebri avtoceste, ki pelje proti Udinam. Na levi strani zagledamo smerokaz in začetek naše poti številka 644, ki ji sledimo do škrbine Monte Jama.

Pot je prvih 100 dolžinskih metrov kamnita in betonirana, nato pa preide v gozd in postane steza, ki se zmerno vzpenja. Pot je pravzaprav neke vrste mulatjera, ki zmerno pridobiva višino. Dobro ohranjena pot nas opomni, da je bila to nekoč verjetno pot, ki so jo uporabljali prebivalci vasi Patoc, ko so v dolino Bele odhajali po opravkih. Ko višina malce popusti in preči pobočje, pridemo do hudourniške grape, ki jo prečimo. Od tu dalje pot postane strma, zares strma. Steza je tudi slabše ohranjena, deloma zaraščena. Vmes na poti so tudi skale, kar zna biti po dežju problematično zaradi nevarnosti zdrsa. Strma pot preči grapo potoka Agadoris. Nato sledijo lepi, zložni okljuki, ki nas pripeljejo na gozdno sedelce, na višini 1089 m. Markirana pot naprej nas vodi do vasi Patoc, mi pa zavijemo levo, strmo navzgor, po sicer neoznačeni poti, z lesenim smerokazom sicer nakazani, ki pa je lahko sledljiva. Vrh je pravzaprav sredi gozda, označuje pa ga velik kovinski križ, v spomin na Marca Solarija. Če od križa nadaljujemo še malce proti zahodu in se spustimo do travnika, smo na vzletišču za jadralne padalce, kjer se nam odpre čudovit razgled. Pod nami se razprostre dolina Bele s Karnijskimi Alpami, med katerimi dominantno izstopita Amariana in Zuc dal Bor.

Z vrha se vrnemo nazaj do gozdnega sedla, kjer nadaljujemo levo proti vasi Patoc, na drugi strani gore, proti skriti gorski vasici, ki je z avtomobilom dosegljiva iz Reklanske doline. Asfaltno cesto dosežemo na zadnjem ovinku pred vasjo in se po cesti sprehodimo do vasi. Hodimo mimo parkirišča po poti št. 620. Mulatjera poteka skozi gozd, ves čas se rahlo spušča. Okolica postaja vse bolj slikovita, saj se spuščamo po desnem bregu potoka Patoc. Prečimo tudi nekaj grap, kjer je steza rahlo načeta, zbita in nevarna za zdrs. Ko prečimo potok, pot zavije levo in se povzpne do kapelice, nato pa sledi še zaključni sestop do vasi Kluže / Chiusaforte, kjer nas čaka jekleni konjiček.

Predlog vrnitve domov: po dolini Reklanica / Raccolana do prelaza Na Žlebeh / Sella Nevea, od tam do Rabeljskega jezera namočiti noge in naprej proti Sloveniji.

Nadmorska višina: 1165 m
Višinska razlika: 850 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 3 / 5