Po dvajsetih letih

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 5. julij 2017 / 09:30

Pred dvajsetimi leti sva šla z Janezom takoj po moji fakulteti in predno sem šla v službo za en mesec v Indonezijo. Sama z nahrbtnikom. Še danes rada poudarim, da sem še vedno popotnik, in ne turist. Tedaj sva šla v džunglo, na vulkan, okusila tropske plaže in potapljanje. Potem je minilo dvajset let. Prišli so otroci, službe, preselili smo se v hišo, premagali hudo bolezen. Potovali smo z otroki, kot pač s petimi lahko potuješ, na morje in v bližnje kraje, veliko smo kolesarili in planinarili. Potovala sva vsak sam po svojih službenih dolžnostih. Ko si na poslovnem potovanju, moraš tam skleniti posel, navezati nove stike, pisati projekte, skrbeti za cel avtobus otrok. Na koncu si najbolj vesel, da smo vsi živi in zdravi prišli domov.

Ko je Janez pred šestimi leti naznanil, da bi zamenjal poklic, če se strinjam s tem, sem mu odgovorila: seveda, podpiram te. Vendar bova za prvi višek denarja, prislužen v tvojem novem poklicu, šla na Islandijo. Sedaj je prišel ta čas. Ista nahrbtnika, spalni vreči, kuhalnik, nekaj hrane, pohodniška obleka za mraz, veter, dež … Vse isto. Sva midva še ista kot pred dvajsetimi leti? Danes sem šla na Islandijo z več znanja svoje stroke, bolj sem se pripravila, prebirala tudi sodobno literaturo in gledala filme. Videla sem nič koliko potopisnih predavanj o tej ledeni in ognjeni zemlji. Po dvajsetih letih sva tudi midva drugačna, bolj povezana, vajena reševati težave in zaplete, ki jih na popotniški poti nikoli ne zmanjka. Islandija je raj za ljudi, ki imajo radi mir in lepo, drugačno naravo. Ljudje, ki so bili v tej severni deželi, se ne bodo pohvalili, da so bili v super luksuznih hotelih, jedli odlično hrano in se razvajali v savnah in na masažah. Tukaj ljudje hodijo, pere jih dež, včasih tudi sneg, piha veter, hrana je zelo draga, zato skrbno kupiš le tisto, kar res poješ. Nagrajen pa si s čudovitimi slapovi, voda teče od vsepovsod, s soncem, ki v tem času leta sploh ne zaide pod obzorje, videla sva kite, tjulnje, veliko vrst posebnih ptic, nešteto konj in ovc. Ledenik in vulkan se prepletata in cvetje, podobno našemu alpskemu, prekriva mlado prst, ki nastane iz razpadajoče lave. Bazaltne in granitne kamnine so črne in sive barve, cvetje rumeno zeleno, vijolično, modro in rožnato. Gore, jezera, ledeniške lagune, toliko posebnega na enem mestu, da sem enkrat ob koncu dneva dejala, ne morem več sprejemati toliko novega na enem mestu.

Pa doma? Otroci so bili sami. Prišli so starši, sorodniki in prijatelji, vendar so morali biti sami. Morda so se še bolj povezali med seboj. Rok si je zlomil roko, k zdravnikom ga je vozil Matej. Sedaj ga še bolj gleda kot velikega brata in vzornika. Oni so najin ponos, najino ogledalo. Vredno je bilo dvajset let vložiti v odnose in družino. Za popotovanja bo vedno več časa, čas za vzgojo pa se že skoraj izteka …