Srečni kužki, srečni lastniki

Tanja Kozinc je izkusila, kako je izgubiti službo po dvajsetih letih, ko je šel tržiški Trifix v stečaj. Vprašanje pa je, ali bi šla na svoje in odprla pasjo pekarno s trgovinama v Radovljici in Ljubljani, če do tega prelomnega trenutka v njenem življenju ne bi prišlo. Danes je presrečna, ker je s podjetniško idejo, ki je nastala zaradi velike ljubezni do psov, uspela.

»Sem velika ljubiteljica psov, v družini imamo bernski planšarki, petletno Lynn in dveletno Otty. Vzrediteljica legla, v katerem sta se skotili naši psički, vsako leto organizira vsaj dve srečanji za lastnike, eno je na Cresu. Z možem sva imela leta 2013 nalogo, da za vse udeležence srečanja na Cresu pripraviva skromna darila. Mož je naredil škatlice, jih oblepil z motivi bernskih planšarjev in predlagal, da jih napolniva s piškoti. Nisva jih kupila, sem jih kar sama spekla in ob tem izjemno uživala. Prvič sem pomislila, da bi to lahko počela za preživetje. Potrditev, da so bili ti prvi piškoti okusni, sem dobila že na Cresu. Srečni so bili kužki, ki so dobili ta priboljšek, in srečni so bili njihovi lastniki, ker so piškoti njihovim štirinožnim prijateljem tako teknili. Ob vrnitvi domov sem se na pristojnih uradih začela zanimati, kaj vse potrebujem za odprtje pasje pekarne. Tedaj sem bila sicer še zaposlena in sem oklevala, potem pa je šel kmalu zatem tržiški Trifix v stečaj in ostala sem brez službe.« Takole pripoveduje Tanja Kozinc, doma iz Bistrice pri Tržiču, a zadnjih dvanajst let Radovljičanka, od koder je doma njen mož.

Na Veterinarski upravi so Tanji povedali, da v domači kuhinji piškotov za pasjo pekarno ne bo smela peči, da za to potrebuje ločen prostor. Tega doma niso imeli in začela je iskati lokacijo v starem delu Radovljice, kjer je bilo 30. novembra 2013 uradno odprtje pasje pekarne s trgovino pod imenom Papy, za tretji rojstni dan se je pridružila še trgovina na Mestnem trgu v Ljubljani. »Začeli smo s piškoti s šestimi okusi, ki so še vedno v prodajnem programu. Brezmesni piškoti so bili z okusoma brusnice in medu, mesni z okusoma govedine in divjačine, ribji piškoti pa s tuno in lososom. Vsi moji recepti so veterinarsko pregledani. Okuse sem začela dopolnjevati, stranke so izrazile željo, naj pečem priboljške tudi za pse alergike. Imamo že 14 različnih okusov, mesnih in brezmesnih. Zadnje, kar smo naredili, so jetrni trening piškoti in jih precej uporabljajo v pasjih šolah za nagrajevanje. Menda psi neverjetno ubogajo. (smeh) V piškotih je več kot šestdeset odstotkov mesa, v glavnem je vse sveže meso iz prehranske verige ljudi, in kar se le da, so sestavine kupljene v lokalnem okolju. Ni dodanih sladil, soli, ojačevalcev okusa, umetnih barvil in konzervansov, zato je tudi rok trajanja krajši. Piškoti so pečeni v pečici, pri peki mi pomagata mami in tašča, v sam proces dela pa je vpletena cela družina. Starejši sin skrbi za spletno trgovino, drugi sin študira arhitekturo in skrbi za oblikovno podobo. Mož mi pomaga pri vsem.«

Danes je posel utečen, Tanja kuje nove načrte. »Na začetku je bilo seveda težko, ampak če verjameš v svojo poslovno idejo, gre, četudi se kakšna vrata vmes zaprejo. Se pa odprejo nova. Vprašanje pa je, če tedaj Trifix ne bi šel v stečaj, ali bi imela dovolj poguma, da bi šla na svoje,« odkrito pove. In kdo so kupci piškotov Papy, ki so po Tanjinih receptih nizkokaloričen priboljšek psom? »Naši kupci so ljubeči lastniki psov, ki jim ni vseeno, kaj njihov pes poje. To so kupci, ki znajo brati deklaracije. Pa tujci, seveda.« Različne oblike piškotov, tudi tortic, so namenjene lastnikom, ki kupujejo z očmi, psom pa je seveda najpomembnejši okus. In katere piškote imata najraje Lynn in Otty? »To me vsak vpraša ... (smeh) Čisto vse piškote Papy (smeh)...«