Bil je lep sončen dan

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 27. junij 2017 / 16:11

V bistvu se je vse začelo z Mihom. Miha je naš dijak, naravovarstveni tehnik. Ima cerebralno paralizo, v šolo hodi z vozičkom in ima spremljevalca. V zaključnem letniku morajo za maturo izdelati projektno nalogo, ki je timsko delo. Miha je doma iz Škofje Loke in je svojo prakso dve leti opravljal na tamkajšnji občini. Pri predmetu vodenje v naravi so opravili vajo, kako pripraviti izlet za gibalno ovirane po Škofji Loki. To vajo so razširili v projektno nalogo. V timu je bilo pet dijakov, ki so vsi nekoliko posebni. Eden vidi črke drugače, kot so zapisane, druga ne more telovaditi, preostali dve dekleti živita v čisto svojem svetu in Miha je na vozičku. Morda so se zato razumeli bolje kot z drugimi, saj jih njihova posebnost nekoliko omeji, hkrati pa so unikatni, neponovljivi, kot smo vsi. Kaj pomenijo arhitektonske ovire in obisk mesta z vozičkom, so kaj kmalu opazili. Izlet naj bi začeli na Novem svetu na košarkarskem igrišču. Prek Blaževe ulice bi se podali do Cankarjevega trga, pa na Plac mimo lipe in kužnega znamenja. V predstavitve so vključili veliko zgodb in legend. Preko Karlovca bi nadaljevali pot čez Hudičevo brv v Puštal. Od tam bi nadaljevali po Spodnjem trgu mimo Kašče do parkirišča pri Tehniku, kjer bi gibalno ovirane pobral kombi.

Pomislili smo, da bi izlet dejansko ponudili gibalno oviranim ljudem. Poklicali smo v Center Korak in jih povabili na izlet. Takoj so bili navdušeni in tako je prišel dan, ko so korakovci prišli v Loko. Premikali smo se počasi, pripovedovati je treba le bistvene stvari, jih ponazoriti z rokami, nič ne pomagajo listki z napisano vsebino. Na Cankarjevem trgu nas je srečal sam župan gospod Ješe. »Kdo pa ste, vas lahko pozdravim?« je vprašal in se malo zadržal pri nas. »Sporočite nam pripombe. Želimo, da bi bilo mesto prijazno za vse, katere so ovire, kje bi lahko rešili težave,« so bile besede župana. V Karlovcu so bili že kar precej utrujeni, in vendar je bilo treba priti še čez Hudičevo brv. Žab nismo videli, hudiča pa tudi ni bilo nikjer. Nisem vedela, ali bodo zmogli še pot čez Spodnji trg, tudi ura jih je priganjala, pa smo zaključili vodenje na kopališču v Puštalu. Na terenu je treba biti prilagodljiv, hitro spremeniti načrt in ga zasukati drugače. Po izletu me je poklical njihov vodja, ki je sicer ostal doma. »Hvala, za povabilo, naši uporabniki in njihovi spremljevalci so kar sijali od navdušenja. Kaj ste počeli z njimi?« Pravzaprav nič posebnega. Ali pač. Virtualno situacijo smo izvedli v praksi, lahko bi postala ponudba mesta. Moči smo združile tri institucije (šola, občina in Center Korak) in vsi smo bili zadovoljni. V učenju, kjer vidijo dijaki praktično in uporabno vrednost, so vsi uspešni – ne glede na ovire in posebne potrebe.