Zakonsko zadovoljstvo in otroci

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 14. junij 2017 / 18:02

Gotovo je eden od ciljev zakonskega/partnerskega odnosa tudi nadaljevanje vrste. Narava je tako naredila, da je biti oče in mati nekaj najbolj veličastnega na tem svetu. Ne moremo reči, da je to poklic, to je poslanstvo, ki nam je dano. Narava nas tudi močno nagradi, kadar svoje poslanstvo opravljamo z dušo in srcem. Drugače povedano: ko smo zavestno starši, ko z veseljem darujemo svoj čas, denar, energijo v svoje potomce, nas narava nagradi z našo lastno srečo. Zato najprej sami sebi dajemo veliko darilo, ko smo dobri očetje in dobre matere. In vse življenje to lahko delamo – in vse življenje prejemamo zastonjski dar sreče, ko gledamo »produkte lastnega dela«. Oni so podoba nas.

Ni pa biti starš nujnost za zadovoljstvo v zakonu. Zapišimo še drugače: srečni so lahko tudi zakonci, ki nimajo otrok. Gotovo se morajo prebiti skozi lastne bitke, zakaj jim to ni bilo dano. Tisti, ki imamo otroke, si ne moremo predstavljati razočaranja drugih. In še drugače povedano: več otrok v družini avtomatsko ne prinese večjega zadovoljstva v zakonu. Ta (družbena) zakonitost velja povsod po svetu, neodvisno od države, kulture in religije. Seveda pa je drugače, kadar se zakonca zavestno, načrtno, kot svoje poslanstvo, odločita za večjo družino. Če pa računamo, da nam bodo samo otroci (brez zavestnega truda za medsebojni odnos) povečali naše zadovoljstvo, se bomo zagotovo ušteli.

Zakaj je tako? Ne samo da več otrok poveča količino skrbi. Več otrok avtomatsko zahteva fizično več dela, več financ, več energije, in če se zakonca trdno ne odločita, da bosta kljub temu gradila dober odnos, jima preprosto zmanjka časa zanju. Ko pa ni časa zanju, ju vsakdanjik posrka vase in začneta živeti vsak zase in drug mimo drugega. Pravi šok praznega gnezda mnogi doživijo, ko otroci odidejo od doma. Takrat začutijo praznino, ki so jo prej zapolnjevali otroci. Zato ni smiselno računati, da nam otroci prinašajo zakonsko srečo. Tega ne morejo, ker nimajo te moči in tega poslanstva. To lahko narediva, partnerja, le midva sama. Kako? Tako kot stalno pišemo. Preprosto zavedanje, da sva v družini najprej midva kot zakonca oziroma partnerja. Midva morava poskrbeti zase in za svoje zadovoljstvo. Otroci tega ne morejo, midva pa ne smeva dopustiti, da bi nama drugi začeli kazati pot v večje zakonsko zadovoljstvo. Ti drugi so: televizija, računalnik, starši, družba, alkohol, nezdrava kariera, pretirano delo, obsedenost z materialnimi dobrinami in potovanji … Vsi ti drugi odpadejo, ko se midva odločiva, da se bova imela lepo. Lahko se le nasmehneva, ker jim ne dava moči. Midva že veva, kaj je dobro za naju. Noben svetovalec mi ne more povedati tistega, kar jaz že dolgo vem o sebi in o njej in o nama. Zato kar sama poskrbiva zase.