Abraham kranjskih strojnikov

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 12. junij 2017 / 13:55

Prvi petek v juniju so se v Penzionu Zaplata v Tupaličah pri Preddvoru po petdesetih letih srečali sošolci, ki so v šolskem letu 1966/67 zapustili šolske klopi nekdanje »iskrške šole« oziroma Šolskega centra združenega podjetja Iskra Kranj, tehniške šole elektrotehniške in strojne stroke v Kranju.

Danes jih je večina stara 69 let, pa tudi kakšen sedemdesetletnik se najde med njimi. Srečujejo se na pet let, tokrat so se dobili že enajstič.

»En letnik je bil strojna smer, drugi elektro,« razlaga Jože Muri z Jezerskega in nadaljuje, da so se tisti z elektro smeri srečali ravno dva tedna pred njimi pri Marinšku. »Vpisalo se nas je 36, vsako leto smo dobili kakšnega novega sošolca ali nas je kdo zaradi negativnih ocen zapustil – pogoji so bili takrat zelo strogi. Zaključilo pa nas je razred 24 dijakov.«

Na obletnico je bilo povabljenih 22 sošolcev, prišlo jih je 18. Povabili so tudi razredničarko, profesorica »fizkulture« Dano Oblak, ki se srečanja žal ni udeležila, ter profesorje Marijo Gaber, Marinko Borštnar ter Antona Rozmana.

Jože se spominja, da ko se je vpisal v srednjo šolo, je bil pouk še od ponedeljka do sobote, urnik pa strašno natrpan. Vsak dan so imeli od osem do deset učnih ur, ob ponedeljkih pa od šeste zjutraj in do dveh popoldne prakso. »Prvi dve leti sicer v šolskih delavnicah, v tretjem in četrtem letniku pa v tovarni, za stroji. Pogoj za vpis v naslednje leto pa je bil mesec dni počitniške prakse v eni od takratnih tovarn: »Lahko tudi v Iskri, važno je bilo, da je bila kovinarska tovarna. Pa za vsak dan smo pisali poročila ...«

Po končani srednji šoli jih je več kot pol odšlo na služenje vojaškega roka, štirje so se odločili za študij strojništva, dva ekonomije, nekaj jih je našlo zaposlitev. »Vojaški rok smo takrat služili še osemnajst mesecev in zanimivo je, da jih je devet takoj odšlo v podoficirsko šolo v Bilećo, kjer so ostali eno leto, dobili čin podporočnika in med njimi jih je danes šest, ki imajo čin majorja.«

V razredu so bili sami fantje – z izjemo enega dekleta. »Pet se jih je vozilo z vlakom: iz Radovljice, z Jesenic, Blejske Dobrave, ostali so bili iz Kranja in okolice.«

Jože še poudari, da je njihov razred pravzaprav prva generacija dijakov, ki so se vpisali v prvi letnik neposredno na tehniško šolo in jo obiskovali na tovarniškem dvorišču takratne Iskre. »Začeli so v bistvu z generacijo pred nami, a oni so obiskovali pouk še na tekstilni šoli.« Do takrat je namreč veljalo, da so vsi iz Iskre najprej končali poklicno šolo in potem – če so se seveda tako odločili – pač obiskovali tehniško ob delu.