Peta pekovijada

Besedilo: Janez Kuhar
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 5. junij 2017 / 18:07

Vsakdo se je že zagotovo kdaj vpr­ašal, kdo so nje­govi predniki in kam segajo njegove družinske korenine. Priimek daje svojevrsten pečat naši osebnosti, globoko v sebi nosi močan pomen ter razkriva človeka, čeprav se tega premalokrat zavedamo. V soboto, 27. maja, so v Adergasu pripravili že peto Pekovijado. Začeli so jo s sveto mašo za vse pokojne Pekove iz Adergasa v farni cerkvi Marijinega oznanjenja, ki jo je daroval velesovski župnik Slavko Kalan ob diakoniranju Iztoka Žebovca. Tridesetega maja je minilo devetdeset let, odkar sta si Sirčev Janez – po domače Pekov Janez, ter Angela Koglar – po domače Matovškova iz Stiške vasi, pred oltarjem Marije Vnebovzete v Cerkljah obljubila zvestobo – v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, vse dni svojega življenja. V zakonu se jima je rodilo dvanajst otrok. Pa vendar dovolj, da je iz njunega »da« zrasel velik, mogočen rod.

Petega srečanja se je udeležilo kar 128 članov Pekove rodbine, ki so prišli iz različnih krajev Slovenije. Prvič so Pekovijado pripravili leta 1992 na pobudo Silva Sirca, potem pa na vsakih pet let, le predzadnjo v razmiku desetih let. Udeležile so se je štiri generacije Pekove rodbine ter šest še živih od dvanajstih otrok, in sicer Mici, Albina, Vinko, Joža, Silvo in Anica.

Bratranci in sestrične se vsako leto srečajo še konec septembra v Adergasu na polhovijadi. Po skupinsk­em foto­grafiranju pred župnijsko cerkvijo v Adergasu so se vsi odpravili peš do Pekove domačije, ki stoji na hribčku nad vasjo, kjer so nastali novi skupinski posnetki pred staro domačijo. Srečanje so nadaljevali v sproščenem vzdušju pod Pekovim toplarjem nad vasjo, pozno v noč ob pesmi in kresu.