Ošabnost in ponižnost

Poglejmo, kako se ti dve lastnosti pojavljata pri ljudeh. Nikogar ne želimo opredeljevati in še manj obsojati. Najboljše je, če ti dve nasprotni lastnosti opazujemo pri sebi. Tako ali tako vse ljudi, ki nas obkrožajo, in vse dogodke, ki se nam zgodijo, ocenjujemo iz sebe. In tega ne delamo glede na to, kako smo veliki, debeli, kakšno številko čevljev imamo, ali smo plešasti ali ne …, niti pri ocenjevanju sebe, drugih in sveta okoli nas ne odloča obleka, naša hiša ali avto. Edini kriterij je tisto, kar nosimo v svoji notranjosti. Kakor imamo znotraj, tako vidimo in dojemamo svojo zunanjost. Na ta način si lahko razložimo, zakaj isti dogodek ali istega človeka tako različno dojemamo.

Opaziti pa je, da ljudje, ki imajo veliko materialnega bogastva, prej prevzame ošabnost in prevzetnost. Moramo si priznati, da več materialnega blagostanja (denar, hiše, potovanja) daje (vsaj kratkoročno) zadovoljstvo. Mnogi se nepričakovano, pogosto in nehote povzdignejo nad druge ljudi. Bolj pomembno jim je, kaj imajo, in ne to, kako lahko meni, družini, mojim prijateljem ali celo ljudem v moji širši bližini moja prisotnost izboljša kakovost življenja. Običajno so ošabnost, prevzetnost in materialno bogastvo dobri prijatelji. V skrbi za pridobivanje in vzdrževanje tega bogastva se družijo s sebi podobnimi. Primerjave jim še povečajo slast za imeti še več. Precej pozno ugotovijo, da so bolj osamljeni kot ne, saj nam samo bogastvo ne more dati dolgoročne sreče. Takšne in drugačne notranje boje (ki jim ne uide nihče) prebrodijo s še več dela in občudovanjem, kaj vse so ustvarili.

Na drugi strani imamo ljudi, ki jim preprosto ni bilo dano ustvariti mnogo. Ali pa so se odločili za preprostejši stil življenja. Ne pomeni, da so revni, le vsega si ne morejo privoščiti. Ostane jim več časa (še posebno, ko odidejo otroci od doma) zase. Ali pa ljudje, ki imajo poklice, kjer spremljajo trpljenje drugih ljudi, in ljudje, ki si želijo osebne in duhovne rasti. Ko začnemo spoznavati svojo notranjo globino, odpade ošabnost in prevzetnost, kmalu pa pride ponižnost in spoštljivost. Kajti vrednost človekovega življenja, trpljenja in veselja je precej nad materialnim bogastvom – ne glede na stanje trenutnih družbenih vrednot. Zdi se, da pri nekaterih ljudeh ponižnost in spoštljivost do življenja rahlo zamujata. Vsakdo pa je povabljen, da si na ta način precej dvigne kvaliteto lastnega bivanja. To ne pomeni, da se moramo poniževati, pomeni pa neko skromnost pred zakoni, ki jih še ne poznamo.

Zato ne obsojajmo ošabnih in prevzetnih ljudi. Zelo pogosto jim je to le obramba. Ne vemo, kaj vse nosijo v sebi in kaj prikrivajo s svojim obnašanjem. Mi poskrbimo zase. Oni so v svojem svetu, kot smo mi v svojem. Sami pa izbiramo, na kakšen način bomo gradili odnose: ali z ošabnostjo ali s ponižnostjo.