Enakopravnost v zakonu

Včasih so bila dela in opravila precej jasno razdeljena. Moški so opravljali težaška dela, služili denar, skrbeli za hišo in preživetje. Mnogi naši očetje, dedki in pradedki so šli delat v tujino, nekateri celo v Ameriko. Vrnili so se s težko prisluženim premoženjem. Kako so živeli v tujini, ne vemo, doma pa so včasih na njih skoraj pozabili in so se vrnili domov v precej hladne odnose. Takrat verjetno niti niso veliko razmišljali o odnosih, saj so morali preživeti. Ženske so bile doma. Skrbele so za gospodinjstva, otroke in starejše sorodnike. Takrat se niso mogli toliko ukvarjati z dobrim in slabim počutjem. Celo za zelo slabe odnose so menile, da to paše pač k življenju. Moški so s svojo grobostjo in fizično močjo imeli prevlado, ženske so morale zaradi preživetja mnogo potrpeti in pretrpeti. Gotovo pa nas veliko pozna vsaj kakšen starejši par, kjer je bilo preprosto videti, da se imata rada ne glede na vse težave, ki sta jih preživela.

Danes je drugače. Verjetno se moški sami od sebe ne bi kar odpovedali moči, ki so jo imeli zelo dolgo. Neverjetno je, vendar si je sodobni moški sam izbral manjšo moč. Smo pač na takšnem nivoju razvoja družbe, da si želimo kvalitetnejšega življenja. Želimo si dobrih odnosov doma, v službi in v družbi. Sami izbiramo prijatelje, vedno lažje tudi službe. Če mladim služba ni všeč, jo zamenjajo. Gredo v tujino. Zakaj si današnji moški sam koplje grob? Ogromno dela, veliko je odsoten od doma, doma ga (nekaj časa) čakajo žena in otroci, nato si organizirajo življenje brez njega, čeprav ga potrebujejo kot »sponzorja«. V takšnih zakonih običajno prepozno ugotovijo, da so se popolnoma odtujili, otroci odidejo, onadva se pa ločita. Na koncu vsi trpijo, to si težko priznajo, ohranjajo pa ogromno jeze in zamer drug do drugega. Le tega ne vidijo, da so vsi izgubili.

Na drugi strani imamo ženske, ki so se ekonomsko osamosvojile, niso pripravljene le rojevati in nočejo prenašati nesočutnega moškega, ki se je odpovedal njej in domu. Ženske so danes glede odnosov, pozornosti, delitve dela in medsebojnega spoštovanja zahtevne. In moramo jim priznati, da imajo prav. Ni nikakršnega razloga, da bi bile v odnosu manj vredne, saj v družini in v družbi opravljajo enakovredna dela. Kadar pa na ženski način opravljajo moška dela, se iztrošijo. Ločijo se, ostanejo same in na koncu tudi one veliko trpijo in izgubijo.

Če si želimo povečati medsebojno srečo v skupnem bivanju, nam ne preostane drugega, kot da moški prevzamemo odgovornost za svojo moškost in spoštujemo ženske, ženske pa, da se odločijo biti bolj ženske. Torej da vsak razvija tisto, kar nam je dala narava. Da to cenimo vsak pri sebi in da ravno zaradi te naravne delitve drug drugemu priznavamo enakovredno vlogo v življenju.