Franc Golija

(1938–2017)

V spomin

Množica pogrebcev se je v začetku maja na pokopališču v Selcih poslovila od Franca Golije, rojenega pri Martinu v Zgornji Sorici. Pokojni je bil pranečak slikarja Ivana Groharja in človek, ki je živel bogato in ustvarjalno življenje. Iz fantiča, enega od enajstih otrok staršev Janeza Golije (1899–1977) in Marije Grohar (1901–1971) in edini še živeči od šestih fantov, je odrastel v uspešnega podjetnika, v navdušenega lovca in varuha narave, v politika, ki se je razdajal za samostojno Slovenijo, v ljubitelja umetnosti in človeka, ki je živel za Selško dolino, še posebej za Sorico, in je storil vse, kar je mogel, za ohranitev spomina na v svojega velikega prednika – slikarja Ivana Groharja. Zaradi vsega, kar je storil dobrega za občino Železniki in še posebej za Sorico in Soriško planino, je bil lani imenovan za častnega občana občine Železniki.

Pot uspešnega podjetnika je Franc Golija, po poklicu inženir gozdarstva, začel leta 1969 v garaži svoje hiše na Gorenji Savi v Kranju. Kot človek, vajen vztrajnosti in trdega dela, ter z izkušnjami, ki jih je dobil med nekajletnim delom v Nemčiji, kamor je odšel, ker doma za njegov poklic ni bilo dela, je kovinostrugarska delavnica v Kranju postala premajhna. V Selcih je zgradil novo tovarno Alpmetal in kasneje razširil proizvodnjo še v Škofjo Loko ter tako zagotovil delo več kot 80 ljudem. Do zadnjih dni svojega življenja je živel za podjetje in za v njem zaposlene.

Bil je doma in na tujem spoštovan lovec, zato ni naključje, da se je na selškem pokopališču poslovilo od njega več kot 120 lovskih tovarišev iz Slovenije in sosednjih držav. Dobrih 20 let je bil star, ko sta z očetom Janezom ustanovila Lovsko družino Sorica in jo tudi vodila, najprej oče, nato pa sin Franc. Triintrideset let, kar ni uspelo še nikomur, je opravljal različne funkcije v gorenjski lovski organizaciji. Leta 1994 so ga gorenjski lovci izvolili za predsednika. Bil je tudi predsednik pripravljalnega odbora za III. Slovensko lovsko razstavo, ki je bila leta 1966 v Kranju in je bila tisti čas ena najkakovostnejših in najodmevnejših v Evropi. Maja leta 1993 je bil pokojni Golija izvoljen za podpredsednika Lovske zveze Slovenije, leta 2001 pa za predsednika. Bil je prvi Slovenec, ki je predsedoval Delovni skupnosti lovskih organizacij jugozahodnega alpskega prostora. Ta je ena najstarejših lovskih združenj v Evropi s 135.000 člani, ki lovijo na okoli 10 milijonov hektarov velikih loviščih. Golija je bil predsednik kar 16 let, do leta 2012, ko je bil izbran za častnega predsednika.

Njegova jasna odločitev za samostojno Slovenijo ga je potegnila v politiko. Bil je med ustanovitelji Slovenske obrtniške stranke in nato Liberalne stranke. Bil je njen prvi predsednik. Na njegovem domu v Sorici je med prvomajskimi prazniki leta 1990 nastajala Deklaracija o suverenosti Republike Slovenije, ki je bila nato 2. julija sprejeta. Bil je poslanec slovenskega parlamenta in pri sprejemanju zakonov zagovarjal korist slovenskih ljudi proti interesom tujega kapitala. Zagovarjal je dober bančni servis za podjetnike, zato je bil med ustanovitelji Slovenske hranilnice in posojilnice ter po njenem stečaju deležen krivičnih obtožb.

Kjerkoli je pokojni Franc Golija bil, je bilo njegovo srce v domači Sorici, pri Ivanu Groharju in njegovi zapuščini. Povedali so mi, da je bila njegova skrita želja slikarstvo in da je tudi sam naslikal nekaj slik. Vendar so se njegova pota obrnila drugam. S prizadevanjem za napredek Selške doline in Sorice in za ohranitev spomina na Groharjevo in domačo zapuščino je izpolnil svoj dolg do domačega kraja. Obnovil in za javnost je odprl svoj in Groharjev dom, na Soriško planino je vrnil življenje in dejavnost, zadružni dom v Sorici pa je spremenil v gostišče Macesen ter tako kraju vdahnil spomin na preteklost in upanje na uspešno prihodnost.

Veliko dobrega je v svojem prehitro sklenjenem življenju naredil pokojni Franc Golija. Rad je pomagal drugim, zato so ga kranjski rotarijanci izbrali za častnega člana. Zasluži si naš spomin, našo zahvalo in naše spoštovanje!