Gospodinjska skupnost za starejše

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / nedelja, 21. maj 2017 / 18:04

Pri Šoštarju v Davči nastaja prva gospodinjska skupnost za starejše v Sloveniji. »Funkcioniramo kot družina,« pravijo njeni prvi člani.

»V gostinstvu je lepo delati, a tempo sčasoma postane prehud,« pravi Peter Prezelj, ki se je po desetih letih vodenja penziona Šoštar v Davči odločil zasnovati gospodinjsko skupnost za vitalne starostnike. »Te so po Evropi in Ameriki precej razširjene, v Sloveniji obstajajo znotraj nekaterih domov za starejše, a v taki obliki, kot je pri nas, je pa še nisem zasledil. Verjetno je prva v državi,« je pojasnil lastnik penziona na tisoč metrih nadmorske višine.

O gospodinjski skupnosti je začel razmišljati že pred leti, ko je zaradi dolgotrajne obnove v poplavah leta 2007 uničene regionalne ceste v Davčo občutil velik upad gostov. Po prenovi je to idejo opustil. »Zadnji dve leti, do lani jeseni, smo za svoje razmere v redu delali. Gostili smo predvsem tuje turiste, sem pa moral biti v stalni pripravljenosti. Imeli smo tudi kuhinjo, kar pomeni, da delaš tudi po 18 ur na dan. Sčasoma se iztrošiš in ugotoviš, da dolgoročno to nima nobenega smisla. Če bi zaposloval, bi pa moral imeti dvoizmensko delo in tudi dosti več obiska, kar pomeni večjo promocijo in še dodatne obveznosti. Nekako je šlo, da sem večino dela opravil sam, v času največjega obiska pa so mi na pomoč priskočili domači. Ne glede na to pa si na delovnem mestu po cele dneve, vse dni v tednu in tako sem po lanski poletni sezoni, ko sem bil zelo utrujen, znova začel razmišljati o gospodinjski skupnosti za starejše,« pripoveduje Prezelj.

Kmalu po tistem sta ga obiskala starejša zakonca Lidija in Franc Arhar iz Rovt pri Logatcu, ki sta v Davčo prihajala nabirat borovnice in se spotoma ustavila še na pijači pri Šoštarju. Petrova ideja se jima je zdela odlična, dejala sta, da takoj prideta. »Rekel sem jima, naj razmislita, ker takih odločitev ne gre sprejemati kar tako,« se spominja Prezelj. A zakonca Arhar sta mislila resno in sta se marca, potem ko sta prodala kmetijo, preselila v Davčo. »Zdaj bova pa uživala sadove dosedanjega trdega dela,« nam je dejala Lidija, medtem ko je bil njen mož, tako kot vsak dan, na dolgem sprehodu po okolici. »Delo v kuhinji si lepo porazdelimo, rada se ukvarjam z rožami. Veliko smo jih prinesli od doma, nekaj smo jih pa še nakupili,« je pojasnila.

Glavno skrb za rože ima sicer Polonca Kimovec iz Repenj pri Vodicah, ki v Davči živi dva meseca, kot zadnja pa je konec aprila prišla Helena Zalokar iz Črnomlja, sicer nekdanja ravnateljica novomeške gimnazije. V reviji Vzajemnost je opazila objavo o ustavljanju gospodinjske skupnosti. Lokacija v Davči jo je takoj očarala, kot pravi, si je sedaj privoščila malo raja na Zemlji, pred tem je živela v bloku. Njeno odločitev sta podprla tudi sin in hči, stanovanje v bloku pa namerava prodati. »Mislim, da bo tu moje življenje kvalitetnejše, imam tudi družbo, počutim se varno. Za zdaj smo super druščina, funkcioniramo že kot družina,« je dejala.

Prezelj sedaj svojo dejavnost opravlja po principu oddaje sob starejšim, sprejel bi jih lahko še sedem do deset. »To je odlična oblika za zapolnjevanje vrzeli v obdobju od upokojitve in do takrat, ko je že potrebna nega. V tem času so starejši večinoma še vitalni, so pa mnogi osamljeni. Ko sem v Vzajemnosti objavil, da iščem starejše za bivanje v gospodinjski skupnosti, sem imel v treh tednih kar 80 klicev. Je pa to pri nas še zelo neznana oblika bivanja, ljudje imajo veliko vprašanj. Pri nas imajo lahko tako zasebnost, saj imajo svoje sobe, in družbo. So aktivni, skupaj pripravljajo hrano, se odpravijo po nakupih, skrbijo za čistočo, obdelujejo vrt, posedijo ob kavi ali čaju … Jaz skrbim za vzdrževanje objekta, ogrevanje in ostalo, kar se tiče gospodinjstva. Največ pa jim pomeni občutek varnosti, vedo, da sem jim, če bo karkoli narobe, na voljo jaz ali pa moj brat, ki ima tu kmetijo. Sam sem se sicer z družino pred časom zaradi boljših povezav preselili v Železnike, a sem še vedno vsak dan v Davči,« je še pojasnil.