Abonma v ateljeju

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / / 09:52

Vinko Hafner je bil Tonetov dolgoletni prijatelj, s katerim sta si delila dobro in slabo, najbolj pa uživala v gorah.

Gore so bile njuna prva skupna točka in ob tem nekoliko tudi smučarija. Delovala sta v Planinskem društvu Škofja Loka in v Smučarskem klubu Transturist (zdaj SK Alpetour). »Veliko sva hodila skupaj v gore. V letih, ko sem stanoval v mestu, sva se srečala na placu, pa me je vprašal, ali naslednji dan kam grem, ali imam kaj v planu. Nič takega, sem odgovoril. In sva šla v hribe. Ali pa ko je vozil zadnji avtobus iz Ljubljane v Škofjo Loko, Kranj in naprej v Tržič, tako imenovani lumpar. Okrog 23. ure sva v Loki sedla na avtobus, se odpeljala v Tržič in šla peš do Doma pod Storžičem. Zbudila sva oskrbnico, prespala v koči in se naslednji dan zgodaj zjutraj odpravila na Storžič. Ko sva nekoč z ženo nameravala na Špik in je Tone ravno prišel domov iz francoskih Alp, je samo rekel, da bi šel on tudi in da ima še vse v nahrbtniku spakirano. Na Špiku smo potem jedli paradižnik, papriko in čebulo iz Francije in našo slanino,« o tem, kako Tone Logonder ni dosti kompliciral in bil vedno pripravljen, ko je bilo treba v gore, pripoveduje Vinko Hafner, njegov sedem let mlajši prijatelj z Godešiča. Organiziral je tudi pohode v gore v sosednji Avstrijo in Italijo.

»Ko je Tone začel urejati atelje v Stari Loki, smo mu prijatelji priskočili na pomoč, dr. Franci Leben - Krevsov Aci s skalami, jaz z mešalcem, poleg pa še dr. France Štukl, Pavle Štajnbirt in najbrž še kdo. Imeli smo stalni abonma pri njem,« pripoveduje sogovornik. Da so spet drugič šli skupaj na izlet ali v gore. Skupaj so začeli pot prijateljstva, v katero je sodilo deset vrhov v Avstriji, Italiji in Sloveniji, med njimi jih je bilo šest višjih kot Triglav. Da je bil vedno Tone tisti, ki je naštudiral varno pot na te vrhove. Tak kot Vinko je bil tudi član Gorske reševalne službe v Kranju. »Zelo ga je potrla nesreča v Centralnih Alpah, ko je leta 1977 umrl dijak škofjeloške gimnazije. Tone je šel takrat zraven kot eden od vodičev,« se tistih let spominja Vinko in dodaja, da je bil Tone zelo pozitiven človek, ki ni imel sovražnikov, čeprav je znal kakšno stvar povedati tudi naravnost. Bil je preprost človek in s podobnimi ljudmi se je tudi najraje družil. Ljudje so ga imeli zelo radi. Imel je dva nadimka – Ašenbrener po plinskem gorilniku, ki je bil tista leta v uporabi, ali pa Kosobrin zaradi svoje značilne bradice. V koči na Lubniku je bila dolgo časa obešena njegova fotografija s pripisom Kosobrin.

»Ko sem kupil avto, sva veliko prepotovala skupaj. Večkrat sva šla v Zagreb, kamor je v livarno Šeb svoje umetnine vozil vlivati v bron. Tudi Agato in Jurija so tam vlivali. Za Agato mu je pozirala njegova žena Štefka, za Jurija pa jaz,« dodaja Hafner. Da so se običajno dobivali pri Marti, v bifeju v Groharjevem naselju, včasih pa je prišel tudi na obisk in sta modrovala pozno v noč. Da je bil Tone Logonder dober slikar, potrjuje tudi Hafner, in da je vedno govoril, da je bil Božidar Jakac tisti, ki ga ni pustil na študij slikarstva. V dnevni sobi je velika slika, na kateri je motiv s staro hišo, na mestu katere je Vinko zgradil novo, s Karavankami v ozadju. Tone mu jo je narisal ob vselitvi sredi sedemdesetih let. »Na sliki, ki sem jo pred leti dobil od znanca, piše Moja planinska oprema in datum 7. 2. 1950. Tone je nanjo narisal planinsko opremo, ki je bila za tiste čase izjemna – poleg kvalitetnih gojzarjev še klin, cepin, kladivo, ''štrik''. To potrjuje, kako rad je imel hribe, da je kljub revščini z delom še kot dijak uspel prihraniti denar za tako opremo,« s ponosom pove Vinko. Da je bil Tone eden njegovih najboljših prijateljev. Na pogled nekoliko boemski, sicer pa skromen in preprost, nič bahaški, ampak ravno nasprotno – prijazen do vseh.