Sr(e)čno

Ljudje smo celostna bitja. Ne le gora mišic in kosti. Imamo še čustva, energijo, misli. Fino je, če se tega zavedamo.

Že kot otroke so nas učili, da je pomembno, da poskrbimo za svojo higieno (se prhamo, umivamo zobe, se počešemo, postrižemo, oblečemo sveža oblačila …). Vse to naredimo na fizičnem nivoju. Ker je prav. Bolje se počutimo, ko smo sveži in čisti. Naša srečanja in kontakti, bivanje s soljudmi so bolj prijetni, če smo urejeni, dišeči in sveži, ne smrdeči in zatohlo puhteči vse naokrog.

Kar so nas večinoma pozabili naučiti je, kako naj poskrbimo za svojo mentalno higieno in lepo »psihofrizuro«. Kaj naj naredimo s čustvenimi stiskami in stanji, ki nas obremenjujejo.

Velikokrat so nas celo vzgajali tako, da smo smeli biti veseli in srečni, žalostni in prestrašeni pa že ne več. »Kar pogumen bodi. Kar potrpi. Saj ni tako hudo. Saj bo minilo.«

»Nič ne bodi žalostna. Nisi lepa, če se takole grdo pačiš. Raje se smej.«

Znamo umiti fizično nesnago s telesa, oprati svoja oblačila, jih lepo zlikati. Večinoma pa ne vemo, kako odplakniti mentalno navlako in nesnago, ki nas duši. Kaj narediti s strahovi, jezo, zamerami, žalostjo. Se pretvarjamo, da jih ni. Jih sploh ne upamo začutiti in jih spoznati. Si jih priznati. Priznati, da so. Da nas obremenjujejo. Jih tlačimo pod preprogo (v podzavest).

To je približno tako, kot bi leta dolgo vso nesnago, ki se nabere v stanovanju, počistili samo tako, da jo enostavno pometemo pod preprogo. In se pretvarjali, da je ni tam. Saj na zunaj, na prvi pogled ni vidna. Globoko v sebi bi seveda vedeli, da je tam. Ker bi vsakič, ko bi šli čez preprogo, začutili kup pod nogami. Pa bi le pregnali te občutke in se delali, da ni nič.

Si predstavljate, kako težko bi lovili ravnotežje, ko bi šli čez preprogo, ki bi bila dvignjena od tal že en meter, ker bi bilo pod njo toliko nesnage? Tako vse težje lovimo svoje psihično ravnovesje, če se bojimo soočiti s svojimi čustvi, si priznati, kaj se nam dogaja. Ker vse skupaj leta in leta samo tlačimo vase in se delamo, da ni nič.

Ne bojmo se spregovoriti o tem. Za začetek bo pomagalo že, da kar sami s seboj. V mislih ali naglas. Ko smo na sprehodu, pod prho, med tekom. To je tisti prvi ventil, ki ga lahko odvijemo in napetost začnemo spuščati iz sebe. Če pridemo do točke, ko ne vemo, kako dalje, poiščimo pomoč strokovnjaka. Vsega vedno ne znamo in ne zmoremo sami. Zato je pametno, da poiščemo pomoč tistega, ki to zna. Zato ne bomo nič manj »normalni« ali »vredni«. Kvečjemu bolj pogumni, ker bomo iskreni sami s seboj. Saj avta, ko začne pihati in sopihati in čudno škripati ter zasvetijo vse mogoče in nemogoče lučke in opozorila, verjetno tudi ne popravljate sami, če niste mehanik. Ga peljete na servis ali samo lučke izklopite in se pretvarjate, da ni nič?

Tako kot znamo z avtom in drugimi aparaturami in pripomočki, ko ne delujejo optimalno, bi bilo koristno, da bi znali še sami s seboj. Tako kot gremo k zdravniku in na rentgen, k mavčarju po mavec, če nogo zlomimo, bi bilo dobro iti po oporo in pomoč, če se psihično zlomimo. Najpametneje seveda že prej, ko začutimo, da nam je težko. Ni treba čakati do zadnjega trenutka, da se čisto sesujemo.

Velikokrat mi ljudje rečejo, da po sebi in svojih čustvih že ne bodo »brskali«. »Kaj pa če kaj najdem?«

A ni bolje, da najdemo? Potem lahko nekaj naredimo s tem, kar smo našli. Kaj pa če so v nas neodkriti talenti, sposobnosti, zakladi, ki se jim s tem, ko se ne upamo soočiti s seboj in se raziskati, odpovemo? Mene bi bilo tega veliko bolj strah. Da ne najdem in izkoristim vsega, kar prinašam s seboj. Ker si ne upam začutiti in ugotoviti, kdo in kaj sem.

Vsega ne moremo videti z očmi ali prijeti z rokami. Naučimo se gledati s srcem. Ni lahko. Ni nemogoče.

Je pa vredno, ko pridemo do tja. Sr(e)čno.