Teče iz veselja do teka in za Boba

V nedeljo je Tomaž Jenko - Jene na teku Wings For Life World Run v Ljubljani pretekel 19,48 kilometra. Tekel je zato, ker rad teče in ker njegov prijatelj Nebojša Vasič - Bobo ne more. Ni bilo prvič. Zanj na maratonih, »polovičkah« in različnih rekreacijskih ter dobrodelnih tekih teče že štiri leta.

Kranj – Na World Runu Tomaž Jenko - Jene letos teče tretjič. Leta 2015 ga je avto ujel v Kamniku pri dobrih 25 kilometrih, lani jih je pretekel nekaj čez dvajset, v nedeljo skoraj toliko. Tudi tokrat je tekel v uradni majici teka, a z dodatnim napisom »za Bobo-ta«. Dotisk majice pred samim tekom mu ne dela težav, saj se ukvarja tudi s potiskom tekstila. »Začelo se je kot vse dobre zgodbe – ob pivu,« se v duhovitem tonu spominja Tomaž Jenko - Jene, znani Kranjčan, ki v središču starega dela mesta med drugim nadaljuje družinsko tradicijo v Dežnikarstvu Jenko. »Precej let že se s snowboardom udeležujem zabavno-rekreativne prireditve Luža, s katero se uradno zaključi smučarska sezona na Krvavcu, in pred štirimi leti sem se večer prej odločil, da bom skočil za dva prijatelja, nekdanja smučarska akrobata, ki imata zdravstvene težave, en skok pa bom posvetil tudi prijatelju Bobu.« Tomaž in Nebojša se poznata že več kot trideset let, polovico tega skupaj igrata skvoš in sta bila leta 2005 tudi med ustanovitelji Squash kluba Kranj, katerega prvi predsednik je bil prav Bobo, po nekaj drugih članih, pa mu ta čas predseduje Jene.

Oba sta zavzeta rekreativca, a Nebojša se z nekaterimi športi ne more ukvarjati. Po 27 letih bolezni ledvic – zadnjo transplantirano ledvico nosi sedem let – vseh zdravilih, ki imajo seveda tudi stranske učinke, ima generirano aterosklerozo. »Zaradi težav z ožiljem zato ne morem teči ali recimo hoditi v hribe, kolesariti, kar pa še ne pomeni, da je šport izginil z mojega ''jedilnika''. Skvoš igram, kolikor ga zmorem, če je le mogoče dvakrat tedensko, zgodi pa se, da tudi več mesecev nič, ko so zdravstvene težave bolj izrazite,« pri triinpetdesetih pove Bobo. Tri leta mlajši Jene pa dodaja. »Bobo je dober igralec, odličen v tehniki, a zaradi zdravstvenega stanja manj zmogljiv kot drugi. Zato običajno prilagodiva način in tempo igre, da lahko oba v igri resnično uživava. Saj ne gre za to, kdo bo zmagal, gre za to, da igraš.«

Teče za užitek, ne za čas

Vrnimo se k teku. Tomaž se je po skoku na Krvavcu odločil, da bo odslej tudi na vseh tekih, ki se jih udeleži, tekel za Boba. »Teči sem začel pred 18 leti in odtlej pretekel sedem maratonov, tako imenovanih polovičk in krajših tekov pa sploh nikoli nisem štel. Rad tečem, a se ne obremenjujem z rezultati. Lahko bi rekel, da tečem, ko mi ''paše'' in se za tek odločim. Pozimi v mrazu mi recimo ni toliko do teka. Včasih grem na trak v fitnes, so pa takrat v ospredju zimski športi,« pojasnjuje Tomaž, ki se je maratonov lotil po naključju. »Bilo je v maju tistega leta, ko sem začel teči, oktobra pa sem že tekel enaindvajsetko na Ljubljanskem maratonu. Kasneje so prišli na vrsto tudi maratoni, dvakrat Berlinski, enkrat v Edinburgu, pa klasični v Atenah od Maratona do Aten.« O rekordu ne razmišlja kaj dosti. Da je najhitreje tekel nekaj pod štirimi urami, saj teče za užitek, ne za čas. Z razliko od mnogih, ki med tekom veliko pogledujejo na uro, sam sploh nima ure. Kot pove, se za posamezne teke odloči naključno in glede na to, koliko je »nalavfan«, torej v tekaški kondiciji.

Da kljub temu se zgodi, da včasih teče tudi »na škrge« in takrat vedno pomisli na prijatelja, katerega ime ima napisano na majici in za katerega ve, da ne more teči. Zase takrat ve, da bo stisnil zobe in zmogel. »Običajno po zaključku teka naredi kakšno fotografijo, mi jo pošlje in me tako obvesti, da je spet nekje tekel zame. Tako mi polepša dan. Vem, da se je spomnil name, sam pa imam tako tudi občutek, da me nekdo razume, spoštuje in ceni moje napore, ko se tudi sam trudim – s skvošem, recimo. Sicer imam veliko volje za vse, kar delam, s tekom pa mi jo daje tudi Jene. Na neki način tako tečeva oba.«

Potem ko je še enkrat več tekel za Boba, posebnih načrtov za letošnje leto nima. »Moj načrt je, da ni načrta. Včasih, ko pridem s teka, kjer mi je šlo zelo dobro, zvečer v pisarni sedem za računalnik in se kar prijavim na kakšen tek.« Čez dober mesec bo tako spet z Bobom na Teku štirih mostov v Škofji Loki.