Podružnične šole živijo s krajem

Letošnje priznanje Društva učiteljev podružničnih šol Slovenije so podelili vodji podružnične šole na Bohinjski Beli Nataši Klinar. S svojo strokovnostjo pri delu v šoli in zunaj nje, so zapisali v utemeljitvi, je zgled ostalim, ki poučujejo na podružničnih šolah.

Priznanje so Nataši Klinar podelili v okviru 17. strokovnega srečanja Društva učiteljev podružničnih šol (DUPŠ) Slovenije, ki so ga letos pod naslovom Pestrost podeželja pripravili na Svibnem v občini Radeče ob Savi. Z letošnjo temo so želeli poudariti presežek življenja in dela na podeželju. »Povezanost ljudi pri vsakdanjih opravilih, medgeneracijsko učenje, sožitje z naravo, pestro kulturno življenje, sodelovanje med društvi in ohranjanje kulturne dediščine so dejavniki, ki mlade generacije učijo pripadnosti, odgovornosti in spoštovanja. Učitelji na podružničnih šolah smo ponosni, da smo s svojim doprinosom lahko del te zgodbe,« so poudarili v DUPŠ.

Delo na podružnični šoli ni vedno lahko, zagotovo pa je neizmerno lepo, so prepričani v društvu. Topli in odprti medsebojni odnosi, empatija, navezanost na domači kraj in sodelovanje so tisto več, poudarjajo, kar lahko doživi le učitelj na podružnični šoli. »Občutki, ko se starejši učenci kot ptice selivke vračajo na šolo, kjer so pridobivali prva šolska znanja, so neprecenljivi. Podružnična šola živi s krajem in kraj živi z njo.« S tem se absolutno strinja tudi letošnja nagrajenka Nataša Klinar, ki v podružnični šoli Bohinjska Bela poučuje že skoraj četrt stoletja, pred sedemnajstimi leti pa je prevzela tudi vodenje podružnice. »Delo v podružnični šoli se zagotovo razlikuje od dela na matičnih šolah. Zaradi majhnega kolektiva in manjšega števila otrok lažje sodelujemo in se povezujemo.« Njihovo šolo letos obiskuje 38 otrok od prvega do petega razreda. Pouk poteka v kombiniranih oddelkih, in sicer letos kombinirajo prvi in tretji ter četrti in peti razred, le drugi razred je organiziran samostojno. »Se je pa zgodilo, da smo imeli tudi že trojno kombinacijo,« je razložila Nataša Klinar. S tem je pridobila dragocene izkušnje, ki jih mnoge njene sodelavke nimajo. To sicer po njenih besedah zahteva drugačno organizacijo dela v razredih, prednost pa vidi v tem, da se učenci tudi drug od drugega veliko naučijo. »Dela v kombiniranih izdelkih se navadiš, a bi si včasih vseeno želela, da bi imela več samostojnih ur za delo z učenci posameznega oddelka.« A ker so manjši kolektiv, se je po njenih besedah lažje dogovarjati in vsak točno ve, kaj je njegova naloga, tako da delo teče gladko.

V podružničnih šolah se močno zavedajo pomena, ki ga imajo takšne šole za kraj. »Z vsako ugaslo podružnično šolo umre tudi košček identitete tega kraja. Vsi mi, ki delujemo na teh malih podeželskih biserih, se tega še posebej zavedamo in se jim predano razdajamo,« poudarjajo v društvu. Nataši Klinar se zdi pomembno, da vsaj mlajši otroci hodijo v šolo, ki je blizu doma in se jim ni treba voziti. »Med seboj se vsi dobro poznajo in sodelujejo.« Sodelujejo tudi z matično OŠ prof. dr. Josipa Plemlja Bled. »Z njimi se povežemo pri dnevih dejavnosti in naravoslovno-tehniških dnevih, kar našim otrokom omogoča, da se spoznajo tudi z otroki iz matične šole, ki jo obiskujejo od šestega razreda naprej.« Pojasnila je, da so ob uvedbi devetletke v letu 2002 razmišljali, da bi na njihovi šoli ostala samo še prva triada, potem pa bi jo počasi ukinili. »A takrat so tudi starši in drugi krajani stopili skupaj, da se podružnica ohrani.« Preuredili so podstrešje, kjer so pridobili manjšo telovadnico in večnamensko učilnico. »Odkar jaz učim na tej šoli, smo imeli najmanj 19 in največ 46 učencev,« je še pojasnila Nataša Klinar. V prostorih šole deluje tudi enota Vrtca Bled.

Šola je tesno povezana s krajem. Učenci sodelujejo na vseh prireditvah, tudi lani so polepšali odprtje prenovljenega doma krajanov. »Močno smo vpeti v vse dogajanje v kraju. Sodelujemo s krajevno skupnostjo ter vsemi društvi in organizacijami,« je še dodala Nataša Klinar. Zaradi tega je njihova šola prepoznavna in zanimiva tudi za starše, kraj in okolico.