Razplet

Darinka, 2. del

»Po materini smrti je oče z Darinko ostal doma sam. Brat je bil takrat zaposlen v JLA, ni bilo govora, da bi prevzel težko odgovornost na svoja ramena. Jaz sem se ravno poročila in po spletu naključij sva oba z Igorjem dobila službo v kraju, ki je bil od hiše staršev oddaljen slabih deset kilometrov. Strašen udarec mamine smrti je obvisel nad mojo glavo kot Damoklejev meč …«

Andrejka je bil stara komaj 26 let, ravno je nastopila službo, bila je sveže poročena, polna načrtov in idej o tem, kaj bo počela v življenju. Z možem sta skrbno varčevala denar, da odideta v Anglijo na podroben genetski pregled, kajti ni želela, da bi tudi ona rodila otroka, ki bi bil takšen kot Darinka.

»Oče je histerično vztrajal, da se moram preseliti domov ter začeti skrbeti za sestro. Sploh me ni hotel poslušati. V tisti paniki, ko se sploh ni zavedal, ne kaj govori ne kaj počne, mu je kar naenkrat zmanjkalo sape, nezavesten se je zgrudil na tla in bila sem prepričana, da je po njem. Zdravnik, ki je nemudoma pritekel, me je potolažil, da ni hudega. Če bi mu takrat verjela, me oče kasneje, ko je prišel k sebi, s to nezavestjo ne bi kar naprej izsiljeval. Na moževo prigovarjanje sva se res preselila domov, a sem vztrajala, da še naprej obdrživa stanovanje. Oče je sicer mislil, da bom pustila službo, a toliko neumna pa tudi nisem bila. Ves čas sem imela občutek, da Darinka točno ve, kaj se dogaja, saj se je čudno smejala, ko je prišla v mojo bližino. Verjemite, počutila sem se nečloveško. Oba z očetom sta mi odkrito nagajala in me izkoriščala. Oče se je drl name, če ni bilo vse narejeno tako, kot je bil vajen, ko je še živela mama. Imela sem precej odgovorno službo, saj sem bila takrat ena redkih z visoko izobrazbo na tistem področju. Sanjala sem o lastnem otroku, o toplem družinskem gnezdu, žal pa je bilo vse, kar sem imela, nekaj čisto drugega. Z bolečino v srcu sem nemočno opazovala, da se tudi moj ljubljeni Igor vedno bolj oddaljuje od mene. Kar ni bilo nič čudnega, saj si ni niti v najbolj drznih sanjah predstavljal, v kakšne grozote je padel. Če je bila Darinka pred mojim prihodom še 'čista', se je potem, ko sem začela skrbeti zanjo, vsak dan v hlače. Če pa to ne, se je podelala na pragu moje spalnice. Odklanjala je žlico, začela je jesti z rokami. Za vse, kar je bilo narobe, sem bila – enako kot v starih časih – kriva jaz. Naj še to povem, da sva z možem zelo verna in zdelo se mi je, da bi storila velik greh, če bi se uprla očetu. A točno to se je moralo zgoditi. Spominjam se, bil je petek zvečer, ko sva se z Igorjem zmenila, da greva za konec tedna na morje. Zelo malo časa sva imela zase, želela sva izkoristiti lepo vremensko napoved za kopanje. Ko sem pri kosilu povedala očetu, je ta spet pobesnel in mi začel pridigati o dolžnosti do njega, do pokojne mame. Po navadi sem v takšnih trenutkih sklonila glavo, preštela do sto in ga ubogala. Tokrat pa nisem mogla. Povedala sem mu, da imata z Darinko hrane za dva dni dovolj v hladilniku in da jima ne bo nič manjkalo. Ko sem to rekla, se je nagnil čez mizo in me z vso močjo udaril čez obraz. V trenutku se mi je ulila kri, a ga ni odvrnilo, da ne bi še v drugo dvignil roke. Končno je tudi meni prekipelo. 'Nikoli več ne boš kričal name, nikoli več me ne boš udaril!' zakričim, vstanem od mize in grem v svojo sobo. Spremljalo me je Darinkino krohotanje in njegovo preklinjanje. Zaklenila sem vrata in pospravila v potovalke in kovčke stvari, ki sva jih z možem imela tam. Vse skupaj pa sem zmetala skozi okno. Še pozneje, ko sem že sedla za volan, se mi je meglilo pred očmi od vsega hudega. Oče je bil ves čas prepričan, da se bom vrnila. K meni je poslal celo župnika, ki mi je začel pridigati o mojih dolžnostih. Postavila sem ga pred vrata. Splet različnih dogodkov, ko so me klicali tudi nekateri drugi iz vasi in mi govorili, kakšna packa sem, je pripomogel, da je odpor do domačih vedno bolj naraščal. To se je dogajalo ravno v času, ko so se začela ustanavljati Društva za pomoč duševno nezadostno razvitim. Eno od teh je imelo tudi bivalne prostore za starejše uporabnike. Na moževo prigovarjanje sva skupaj obiskala očeta, ki pa me ni hotel spustiti v hišo. Na pragu sem mu pustila vse papirje. Čez nekaj dni je poklical in mi ves pretresen zabrusil, da sem zločinka, ker se želim znebiti sestre. Odložila sem telefon – res nisem imela več moči, da bi se borila z njim. Čez pol leta, ko sem bila ravno na začetku nosečnosti, so me poklicali iz bolnišnice, da so sprejeli očeta, ker je bil ves porezan. O tem, kaj se je zgodilo, je molčal, jaz pa sem vedela, da ga je ranila edinole Darinka. To sem povedala tudi zdravnikom. No, šele oni so potem sprožili postopke, da so sestro sprejeli v enega takšnih zavodov. Trenutki, ko so jo odpeljali od hiše, so bili mučni. Veliko je k temu, da je oče še dodatno norel in trpel, pomagal tudi 'ljudski glas', saj so bili do tega, da se je Darinka znašla v zavodu, zelo pikri in kritični. Šele dosti kasneje, ko je bil oče hudo bolan, je povedal, da ga je Darinka spolno napadla – in ker se je branil pred njo, ga je porezala z nožem …«

Zanimivo, malodane presenetljivo pa je bilo, da je Darinki življenje v skupnosti zelo pomagalo. Že v enem letu se je iz triletnice spremenila v desetletnico. Poznala je nekatere črke, znala je šteti do deset, skrbela pa je tudi za lastno čistočo. Enako kot drugi je brez najmanjših težav pripravljala obede za skupino, rezala zelenjavo, kar je bilo po mnenju njene pokojne mame smrtno nevarno. Z drugimi je hodila v trgovino, na sprehode. To, da ni več nebogljena in nemočna, pa ni bilo všeč očetu. Malo tudi zaradi govoric, ki so krožile po vasi. Opravljali so ga, da je hote pomagal umreti ženi ter da se je nalašč znebil še hčerke. Nekega dne mu je bilo dovolj, šel jo je iskat in jo na silo pripeljal domov. Čeprav do takrat ni imela že več kot dve leti nobenega napada besnila, nobene depresije, čeprav se je naučila celo brati in pisati, je bilo doma v trenutku vse pozabljeno.

Andrejka pripoveduje: »Oče je spet moral klicati policijo, in ko so prišli, so se zgrozili: Andrejka je razbila kuhinjo, povsod je bilo polno človeških iztrebkov, oče pa je bil ves krvav, saj je, ko ga je grobo porinila, z glavo udaril ob rob mize. Sestro so najprej odpeljali na psihiatrijo, kasneje pa se je vrnila v domsko skupnost, kjer je ostala vse do svoje smrti. V okolju, v katerem se je počutila prijetno, je tudi sama postala drug človek. Obiskovala sem jo in kasneje – kljub očetovim protestom – zanjo prevzela vso odgovornost. Vedela sem, da je imela kar nekaj 'fantov', takšno, kot je bila, sem sprejemala in se nikoli več nisem obremenjevala z opravljivci, ki so o meni, o naši družini, tudi o njej in očetu napletli cel kup 'vročih' zgodbic, ki so bile vse po vrsti izmišljene in polne laži. Oče je z leti postal vedno bolj vase zaprt in zagrenjen. Odklanjal je stike tako z menoj kot z bratom. Ni mu bilo mar za vnuke, živel je v nekem čudaškem svetu, v katerem za naju – tako kot že od nekdaj – ni bilo prostora. Moram reči, da brat ni imel sreče: rodila se mu je hčerka, ki je imela motnje v duševnem razvoju. A bolj blage vrste, tako da je vseeno uspešno zaključila šolanje, se zaposlila in imela tudi otroka, s katerim pa je bilo vse, kot je treba. S svojo zgodbo pa sem želela povedati, da je treba v življenju zmeraj pravočasno ukrepati, če nočemo, da nas dogodki pomendrajo in uničijo našo prihodnost. In ne pozabite: tudi domači, tisti, ki bi nas morali najbolj ljubiti, nas lahko najbolj ranijo in prizadenejo.«

(Konec)