Skriti kotiček pod karpati

Besedilo: Uroš Brankovič
Kategorija: Izleti GG / / 19:44

Zahodna Ukrajina (1)

Moja odločitev, da se na potovanje odpravim v skrajni zahodni del Ukrajine, je pomenila, da ne bom doživel neskončnih žitnih planjav na njenem vzhodu. A kaj drugega mi tudi ni preostalo, saj sem z vlakom skozi Dunaj in Budimpešto odpotoval na obisk največje države, ki v celoti leži v Evropi. Velika je namreč za kar trideset Slovenij.

Na mejo, ki smo jo poznali nekoč, me je spomnil natančen in nekoliko zlohoten pregled prtljage ter prisotnost vojaške kontrole na madžarsko-ukrajinski meji. No, obmejna vojaška enota je bila očitno še zelo sveža dopolnitev ukrajinske vojske. Morda je bilo to posledica zaostrenih razmer v vzhodni Ukrajini ali le dobrodošle službe ob njihovem pomanjkanju. Pripadniki te enote so se namreč po koncu pregledov precej nerodno postavili v postroj. Pri tem jih je, verjetno za uradni arhiv, s svojim iPhonom snemala ena od vojakinj.

Po uspešnem prehodu meje sem se najprej odpravil v Uzhgorod, središče t. i. Zakarpatske regije, v preteklosti imenovane tudi Rutenija. Za ta skrajni kotiček Ukrajine v podnožju osrednjih Karpatov je značilna velika multikulturnost, ki se je kljub burni zgodovini deloma ohranila do danes. Ne le da kot edina ukrajinska regija meji kar na štiri države (Poljska, Slovaška, Madžarska in Romunija), ampak so narodi vseh teh držav imeli, deloma pa imajo še danes, pomemben delež v prebivalstvu številnih naselij. Seveda poleg nekdaj velikega deleža Judov, kar je bila do 2. svetovne vojne značilnost večine velikih vzhodnoevropski mest. Enega največjih kulturnih in gospodarskih razcvetov je območje doživelo po vključitvi v Habsburško monarhijo ob koncu 18. stoletja. Plodni multikulturnosti in pomembnosti tukajšnjih trgovskih poti so dodali germansko urejenost ter s tem predvsem v 19. stoletju ob Uzhgorodu prinesli razcvet tudi bližnjima Krakovu in Lvivu.

Spoj večkulturnosti in pestre zgodovine je bil zelo opazen, ko sem se od reke Uzh sprehodil do uzhgorodskega gradu. Pot me je vodila mimo čudovite nekdanje sinagoge, danes sedeža mestne filharmonije, ter stavb z obledelimi imeni nekdanjih madžarskih lastnikov. Grad je v času 350 let svoje oblasti zgradila južnoitalijanska rodbina grofov Drugheti. Tik pod njo stoji muzej ljudske arhitekture na prostem. Vanj so preselili lepo ohranjene primerke podeželskih stanovanjskih in gospodarskih pa tudi cerkvenih objektov iz različnih območij v tem delu Ukrajine. Ne le stil gradnje, tudi da se univerzalno priljubljeni stavbi v ukrajinščini reče »korčma«, kaže na našo kulturno bližino.

(Nadaljevanje prihodnjič)