Srčni gorski reševalci

»Gore nas združujejo na način, da nekomu pomagamo tam, kjer nihče drug ne more, da pokažemo najboljše, kar je v nas, nesebično požrtvovalnost za ohranitev človeškega življenja,« je ob osemdesetletnici slavljencev, tržiških gorskih reševalcev, dejal predsednik GRS Tržič Blaž Belhar.

Med slavljenci je več generacij Gorske reševalne službe (GRS) Tržič, ki jih povezuje prostovoljstvo, plemenitost, srčnost in tovarištvo. »Od leta 1955 sem že 'njihov'. Začelo se je s tem, da me je prijatelj navdušil za plezanje. Ko sva šla na Storžič, sva dobila ponesrečenca, ki je padel. Kakor hitro sem mogel, sem tekel v Lom pod Storžičem po pomoč; ni bilo še ceste, ni bilo telefonov. Kmet je v Lomu kar v koš za gnoj natrosil nekaj sena, s tem improviziranim nosilom sem vzel pot pod noge nazaj do ponesrečenca. Morali smo se znajti ne glede na zahtevne okoliščine in v košu smo ponesrečenca prinesli vse do Loma, od tam ga je kmet odpeljal na vozu do zdravstvenega doma v Tržič,« se spominja Anton Kralj.

GRS Tržič je bila uradno ustanovljena 29. marca 1937, ko je na pobočju Storžiča, na Škarjevem robu v snežnem plazu umrlo devet mladih Tržičanov. Kot pa je poudaril njihov član Klemen Belhar: »Nesreči dogodek ni bil vzrok za nastanek organizirane GRS niti ni bil edini povod, zagotovo pa je bil zadnji in odločilni povod.«

Zbornik bo ostal dragocen dokument

Izlet skozi zgodovino društva s poudarkom na zadnjih desetih letih ponuja zbornik z naslovom 80 let delovanja Gorske reševalne službe v Tržiču, ki ga je idejno zasnoval in uredil Matija Perko, lektorirala Veronika Perko, oblikovala pa Andrejka Belhar Polanc. Naslovnico krasi ena od hišnih gora tržiških gorskih reševalcev, Košutnikov Turn s Tolste Košute avtorja Vilija Vogelnika. To je že četrti zbornik, ki ga je izdalo društvo in je dragocen dokument o delu in reševanju v gorah. »Gore nas združujejo na način, da nekomu pomagamo tam, kjer nihče drug ne more, da pokažemo najboljše, kar je v nas, nesebično požrtvovalnost za ohranitev človeškega življenja. Ta zbornik je spomenik vsem gorskim reševalcem, ki so v zgodovini društva sodelovali v njem, saj si drugega nikoli ne bomo zgradili, pa si ga tudi ne bi želeli. Spomenik, ki živi v nas, z nami,« je zapisal predsednik društva Blaž Belhar zborniku na pot. Zbornik bogatijo številni članki, tudi pričevanja in zahvale nekaterih posameznikov, ki so jih v preteklosti reševali. Uredniku Perku so bile v posebno veselje izjave otrok iz vrtca Križe, ki so povedali nekaj o gorskih reševalcih. Šestletni Lan je razmišljal takole: »Če pokličeš 112 pa poveš, da si se 'zgubu', pridejo gorski reševalci.« Lanova sovrstnica Sara Ana pa je prepričana: »Velik' morajo pojest' zelenjave, da lahko nesejo planinca.«

Visoko priznanje

Društvo GRS Tržič je pred nedavnim prejelo plaketo Civilne zaščite Republike Slovenije, ki se podeljuje kot priznanje za življenjsko delo, posebne zasluge in izjemne uspehe pri zaščiti in reševanju ljudi, živali, premoženja in kulturne dediščine ter pri varovanju okolja ob naravnih in drugih nesrečah. Gre za posebno visoko državno priznanje, ki potrjuje, da so s svojim delom pomembno prispevali v sistemu zaščite in reševanja. Reševalci GRS Tržič so na to ponosni!

Največ posredovanj so imeli tržiški gorski reševalci v zadnjih desetih letih na Storžiču, Zelenici, Kriški gori. Sledijo Gozd, Begunjščica, Kofce, Ljubelj, Prevala, Dovžanova soteska/Jelendol, Košuta – Košutnikov turn, Korošica, Dobrča .... Največ poškodovanih je bilo starih od 50 do 59 let. »V zadnjem desetletju smo opravili 220 intervencij. To je 59 oz. 36,6 odstotka več kot v desetletju prej (1997–2006). Razlog za tak porast intervencij je predvsem povečan obisk gora pa tudi novim športom, ki se odvijajo v gorskem svetu,« sta podatke zbrala Slavko Rožič in Klemen Belhar. Med najpogostejšimi vzroki nesreč so nepoznavanje terena, telesna nepripravljenost, zdrs. In četudi so se čez čas spreminjali in izboljševali oprema pa tehnike reševanja, ključni ostajajo ljudje. »Etični pogon nam daje moč,« pravijo. Vsak njihov reševalec je samo v lanskem letu dal dobrih 17 delovnih dni za GRS v prostem času. Ker je to dragoceno in potrebno, vam bodo zagotovili. Poleg akcij in usposabljanj veliko delajo tudi na preventivi, udeležujejo se odprav v tujini.

Fantje so za »svoji« vzeli Andrejo in Martino

V društvu je danes 59 članov, od tega je 33 aktivnega moštva, med njimi šest mladih. Kar enajst njihovih članov sodeluje v komisijah in odborih Gorske reševalne službe Slovenije. Med gorskimi reševalci so alpinisti, gorniki in plezalci, kot je plezalec svetovnih dosežkov Klemen Premrl. So vodniki reševalnih psov, reševalci letalci, inštruktorji ... Zelo dragoceno je medicinsko znanje, v aktivnem moštvu GRS Tržič sta dva zdravnika, dolgoletni reševalec Iztok Tomazin in mlajši Tomaž Goslar. »V tržiških gorah so pogumni in sposobni fantje reševali že veliko prej. Menim, da smo vredni nasledniki prvotnih reševalcev, s svojim neutrudnim delom in pripadnostjo to dokazujemo,« je poudaril Blaž Belhar. In izjemno jih v teh časih, ko je čas postal luksuz, veseli, da jim uspe privabiti nove člane. Del njihovega aktivnega moštva sta tudi reševalki Martina Štamcar in Andreja Jagodic, ki je povedala: »Od nekdaj rada hodim v hribe, sem alpinistka in humanitarka po srcu. V GRS delujem od leta 2005, izpit za reševalko sem naredila leta 2008. Vesela sem bila povabila, naj se jim pridružim. Fantom se čutim povsem enakovredna.« Jagodičeva je še poudarila, da jo družina v celoti podpira pri tem. Brez velike podpore družine ne gre, je pritrdil tudi Blaž Belhar in dodal še eno zelo pomembno dimenzijo – prijateljstvo med člani društva. Ob tem se je spomnil na citat legendarnega Joža Čopa. Čop je rekel: »Pa bohlonej, k smo prijatli.«

Zahvala ponesrečenca je najdragocenejša

»Zelo si želimo ureditve prostorskega problema in velikokrat se zalotim v razmišljanju, ali zahtevamo preveč, ali je družba oziroma država dolžna zagotoviti ustrezne prostorske pogoje za normalno delovanja Društva GRS Tržič,« naglas razmišlja Blaž Belhar. Odgovor na to se razkrije v znani resnici, da če si rešil enega človeka, si rešil cel svet. Zbornik to resnico podkrepi s pričevanji nekaj ponesrečencev, ki so jim na pomoč prišli tržiški gorski reševalci. Ena od ponesrečenih si je konec lanskega leta pri sestopu s Storžiča poškodovala nogo, tako da sama ni bila sposobna priti do ustrezne zdravniške pomoči. Takole pripoveduje: »Poškodba noge in dejstvo, da ne morem sama priti v dolino, sta me dobesedno paralizirala v smislu občutka odvisnosti od drugih. Ko so prišli Sašo, Robert, Nejc in Primož, pa kot da gre za dobro režiran film. Vendar nisem opazovala njihove strokovnosti, saj sem jim od prvega trenutka zaupala, temveč njihovo toplino, neposrednost, požrtvovalnost in pripravljenost pomagati, storiti prav vse, da bi rešili moje težave.«