Kavo plačali z verzom

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Kranjska Gora / ponedeljek, 27. marec 2017 / 07:16

V torek, na svetovni dan poezije, smo tudi v nekaterih gorenjskih lokalih lahko skodelico kave plačali z verzom. V Kranjski Gori se je tako v lokalu Vopa nabral zajeten kupček predvsem hudomušno obarvanih rim.

Kranjska Gora – »Se mi je zjutraj zdelo, / da bo danes veselo. / Saj grem v visoke gore / do ljubce moje. / Da mi srce zaigra / od ljubce in od gora,« je na listič, ki je kar vabil, da nanj načečkamo besedo ali dve, v torek že navsezgodaj zjutraj v priljubljenem lokalu sredi Kranjske Gore zapisala gospa Marjeta, upokojenka, in si na ta način »prislužila« skodelico kave.

Na svetovni dan poezije 21. marca je tako pobuda Plačaj z verzom pražarne kave Julius Meinl tudi letos prebudila uveljavljene in priložnostne poete po vsem svetu. Na ta dan je namreč verz postal valuta za čaj in kavo v 37 državah in 1400 kavarnah po vsem svetu. Tudi v Sloveniji je bilo v več kot šestdesetih kavarnah mogoče za verz dobiti skodelico te opojne pijače.

»Eden od glavnih razlogov za akcijo Plačaj z verzom je ljudem pokazati, da ima poezija moč, da spreminja naš pogled na svet. Z letošnjo pobudo želimo s pomočjo poezije prebuditi optimističen pogled na življenje v vseh nas,« poudarjajo organizatorji.

V Sloveniji je imela pobuda Plačaj z verzom tudi dobrodelno noto: za vsak prejeti verz so organizatorji namenili petdeset centov za nakup knjig v knjižnici za slepe in slabovidne otroke ter mladostnike Centra IRIS.

V Vopi v Kranjski Gori, kamor na kavo še posebno radi prihajajo domačini, je bilo na dan poezije živahno že vse od zgodnjih jutranjih ur, sta povedali natakarici Lea Cencelj in Andreja Dugar. »Prišli so domačini pa tudi turisti in z veseljem zapisali verz ali dva. Do poldneva smo jih v posebni škatli zbrali že več kot trideset, do večera pa petdeset.«

Nekateri so bili malce nerodni, drugi prave male umetnine. Eni navdahnjeni z jutrom in čudovito naravo, drugi hudomušni, kot ta, ki ga je zapisal gasilec Jože: »Spomladi vse cveti, / spomladi vse dehti, / spomladi vse srbi.«

Gospodični Lei, ki se je kot vedno trudila, da je vsakemu od gostov pripravila natančno takšno kavo, kot si jo je želel, pa je bila verjetno najbolj pri srcu tista, ki jo je avtorica Alenka napisala »prosto po Prešernu«, kot rečemo: »Od nekdaj lepe so Gorenjke slovele, / a lepše od Leje bilo ni nobene. Nobene, ki s pogledom v srce te zadene. / Vsako jutro v Vopi najboljšo kavo skuha!«

In ker v torek ni bil le dan poezije, prvi pomladni dan in dan gozdov, temveč tudi dan downovega sindroma, je Lea v službo prišla obuta v dve različni nogavici in tako spomnila še na prizadevanja za sprejemanje in vključevanje ljudi z downovim sindromom v družbo.