Lokalne tržnice

Danes lahko izbiramo, kje bomo kupili hrano, obleko in obutev. Tržnice in sejmi so zelo popularni, poživijo življenje na vaseh in prireditvah. Pogosto je od decembra do jožefovega zatišje, ponekod pa delujejo brez prekinitev, tedensko, mesečno. Tako sem v petek zopet ponujala na tržnici sosedine izdelke iz buč in naravne sokove. Tokrat sem imela več časa opazovati ljudi in z njimi komunicirati.

Kdo so kupci na takšnih tržnicah? So to bogataši, ki ne vedo, kam bi z denarjem, pa so pripravljeni plačati nekaj več za kakovostno in domačo hrano? Niti slučajno. Prav vsi so zelo preprosti. Mnogi med njimi so točno vedeli, kaj bodo kupili. Lahko bi rekla, da so nekoliko starejši. Oni so odgovornost za zdravje in svoje počutje vzeli v svoje roke. Ker vem, kaj jem. Raje sam skrbim za svoje zdravje, kot da bi čakal v vrstah pri zdravniku in jedel danes ena, jutri druga zdravila. Ne govorijo o nesrečah po svetu in se ne ukvarjajo z reševanjem težav in stisk drugih. Dovolj jim je skrb za svoje zdravje in počutje. Lahko poskrbimo le zase. Povedo, da je tovrstna hrana bolj močna, polnejših okusov, ima več v sebi. Torej je tudi manj potrebujejo, jo bolj cenijo in je ne mečejo stran. Tako pogosto slišano geslo 'manj je več' je tudi tukaj aktualno.

In kdo so ponudniki tovrstne hrane? Tisti kmetje in pridelovalci, ki svoje delo cenijo bolj, ki želijo slišati neposredne odzive kupcev, so pripravljeni na novosti, predloge, neprestano dopolnjujejo svojo paleto izdelkov. Tisti, ki so osnovni surovini dodali znanje, dobili izdelek, ki ima bistveno višjo ceno, kot temeljni pridelek. Drug drugega podpirajo. Prisegajo na visoko kakovost svojih izdelkov in želijo takojšnje plačilo. Ceno postavijo sami in jim je ne diktira ne slovenski niti evropski ali globalni trg. Niso pripravljeni čakati 30, 60 ali 90 dni za plačilo. Potrebujejo več marketinškega znanja, prodajnih veščin, komunikacijskih spretnosti. V njih mora biti podjetnost. To pa pomeni, da se je treba stalno prilagajati in prisluhniti potrebam kupcev. Prodaja vzame vsaj toliko dela kot pridelava in iskati je treba vedno nove prodajne kanale, spletno nakupovanje, sodelovanje. Na stojnici se je ustavil neki gospod. Okuša ingverjev sok in pravi, da dela v Bruslju. Zdrava hrana je tudi tam zelo popularna. Mogoče bi ingverju dodali še rdečo peso …

Ponekod jim zabojčke z zelenjavo tedensko dostavljajo na dom, drugje jih lahko dvigujejo sami ob kateri koli uri in dnevu, spet drugi gremo radi na tržnice in kupujemo sproti. In seveda bomo še vedno hodili tudi v velike trgovine. Ko sem prišla domov in odrezala kos sira, kupljenega v supermarketu, je bil v primerjavi z domačim sirom z loških hribov kot čista plastika. Ajdova moka je lahko le barvilo. Boljša je tista, ki jo pridelajo in zmeljejo domačini.