Vsak človek je vreden časti

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / sobota, 11. marec 2017 / 15:13

Vincenc Rizzi (1816–1856), duhovnik, časnikar in človek širokih pogledov, je bil rojen v nemški družini v Špitalu ob Dravi, vendar je spoštoval Slovence, z njimi prijateljeval in se je tudi naučil njihovega jezika. Zato sta Slovenska prosvetna zveza in Zveza slovenskih organizacij iz Celovca po njem imenovala nagrado, ki jo podeljujejo posameznikom, ki veliko prispevajo k sožitju obeh narodov, njihovih jezikov in kultur na Koroškem. Letošnjo nagrado so podelili v četrtek, 2. marca, pri Miklavžu oziroma pri Ogrisu v Bilčovsu/Ludmannsdorfu, prejel pa jo je domačin, komercialni svetnik Franz Gasser, ki je kljub devetdesetim letom še vedno dejaven upokojenec. Dolgoletni član socialdemokratske stranke in nekdanji bilčovski podžupan je spoštovan krajan zaradi gospodarske uspešnosti svojega tesarskega podjetja, v katerem so in še služijo kruh mnogi domačini, in spoštljivega odnosa do zaposlenih, in zaradi zagovarjanja sodelovanja, prijateljstva in zaupanja med ljudmi ne glede na narodnost in jezik. Ob prejemu nagrade v do zadnjega sedeža polni Miklavževi dvorani je bil ganjen. Sin Hanzi je v njegovem imenu povedal, da je nagrada priznanje za vso družino, in prenesel očetovo sporočilo, da je vsak človek vreden časti. Njegova je bila večkrat omadeževana. Prenašati je moral očitke in ponižanja, ker je spoštoval Slovence in ker je za svojo ženo izbral zavedno Slovenko Ani Ogris, po domače Miklavževo. Ima se za žrtev vojne, saj je bil leta 1944 vpoklican v nemško vojsko, ki je ni maral.

Na podelitvi je o Franzu Gasserju govoril Tomaž Ogris. Ker je bil prepričan, da moraš biti in ostati človek, ideologija in nacionalnost pa sta drugotnega pomena, je bil za nekatere Slovence premalo Slovenec, za nemško stran pa premalo Nemec. Njegova posebnost je, da zastopa na slovenski strani nemške, na nemški strani pa slovenske argumente, je povedal Tomaž Ogris. Franz je bil nemški vojak v Sloveniji in na Hrvaškem. Pri Ilirski Bistrici je bil hudo ranjen. K njemu je prišel partizan z naperjeno puško in ustrelil – mimo njega. Sredi vojne grozote se je našel človek, ki je imel srce tudi za sovražnika. Po vojni je postal nemški vojni ujetnik v Sisku in v Ljubljani in preživel je marsikaj hudega. Šele leta 1948 se je smel vrniti na Koroško. Nagrajenčevemu prepričanju primeren je bil tudi kulturni program. Pela sta dva zbora: slovenski Bilka in nemški Saengerrunde Ludmannsdorf.